Pripovedovalne zmožnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in otrok s tipičnim razvojemZubalic, Martina (Avtor) Kranjc, Simona (Mentor) Novšak Brce, Jerneja (Komentor) pripovedovanjeMagistrsko delo se osredotoča na razlike v pripovedovalnih zmožnostih med skupino otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in skupino otrok s tipičnim razvojem. V začetnem teoretičnem delu sta predstavljena pripovedovanje in razvoj pripovedovanja pri otrocih. Otroci začnejo pripovedovati takrat, ko začenjajo uporabljati dvobesedne stavke, pripovedovalna zmožnost pa se hitro razvija od drugega do šestega leta starosti. Starejši otroci so boljši pripovedovalci od mlajših otrok, saj poteka razvoj pripovedovanja postopoma. Mlajši otroci v večji meri uporabljajo enostavno opisovanje realnih dogodkov, pripovedovanje starejših otrok pa je že bolj kompleksno in njihove zgodbe so bolj strukturirane. V nadaljevanju je predstavljeno ocenjevanje otrokovega pripovedovanja zgodb. Ocenjevanje pripovedovanja je pomembno, saj lahko prek tega spremljamo otrokov govorno-jezikovni razvoj. Predstavljena so merila za ocenjevanje otrokovega pripovedovanja zgodbe in pripomočki za ocenjevanje pripovedovanja. Za ocenjevanje pripovedovanja lahko uporabljamo standardizirane preizkuse ali neformalno ocenjevanje. Oba načina imata prednosti in slabosti, zato je priporočljivo, da uporabljamo oba. V zadnjem delu teoretičnega dela sta predstavljena pripovedovanje otrok s tipičnim razvojem in pripovedovanje otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. Pri obeh skupinah otrok je treba poudariti, da je vsak otrok individuum – prav vsak ima svoj tempo razvoja, svoje značilnosti in posebnosti, zato je tudi pripovedovanje od otroka do otroka različno. Cilj empiričnega dela sta analiza in primerjava razlik v pripovedovalnih zmožnostih otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in pripovedovalnih zmožnostih otrok s tipičnim razvojem. V vzorec so bili zajeti deklice in dečki, stari od 5 do 8 let, razdeljeni v dve skupini; v skupino otrok, ki so po Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (2015) opredeljeni kot otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, in v skupino otrok s tipičnim razvojem. Skupini sta bili razdeljeni še v dve podskupini: mlajši, stari od 5 do 6 let, in starejši, stari od 7 do 8 let. Za raziskovanje razlik v pripovedovalnih zmožnostih med tema dvema skupinama je bil uporabljen Test zgodbe o avtobusu avtorice Catherine Renfrew (2010). Poleg meril za ocenjevanje, ki so v testu, sta bili analizirani tudi kohezija in koherenca otrokovega pripovedovanja prek meril, ki so jih oblikovale avtorice Marjanovič Umek idr. (2004, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Raziskava je pokazala, da se pripovedovalne zmožnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami statistično pomembno razlikujejo od pripovedovalnih zmožnosti otrok s tipičnim razvojem. Prek raziskave je bilo tudi dokazano, da otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pripovedujejo manj koherentne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem. Pri analizi kohezije je bilo ugotovljeno, da med skupinama ni bilo statistično pomembnih razlik v pripovedovanju. Raziskava je pokazala, da so, tako pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami kot pri otrocih s tipičnim razvojem, pripovedovalne zmožnosti starejših otrok, tj. 7-letnih in 8-letnih, boljše od pripovedovalnih zmožnosti mlajših otrok, tj. 5-letnih in 6-letnih.20202021-02-26 04:35:21Magistrsko delo/naloga124958sl