<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=124950"><dc:title>Poučevanje likovne vzgoje in kompetentnost učiteljev v prilagojenem izobraževalnem programu devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom</dc:title><dc:creator>Radosavljevič,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Košak Babuder,	Milena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Selan,	Jurij	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>posebne potrebe</dc:subject><dc:description>Likovna vzgoja pri učencih razvija razumevanje prostora in je področje, ključno za vsakršno poklicno in predmetno udejstvovanje učencev. Učenci preko likovne vzgoje izražajo notranja občutja, vrednote, stališča, razvijajo zaznavne in motorične spretnosti, likovno mišljenje in vizualni spomin ter se pripravljajo na kulturno udejstvovanje v ožjem in širšem okolju. V magistrskem delu smo se usmerili na poučevanje likovne vzgoje in kompetence učiteljev, ki jih potrebujejo za likovnopedagoško delo v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom (v nadaljevanju PP NIS), kjer likovno vzgojo poučujejo specialni in rehabilitacijski pedagogi ter likovni pedagogi. V empiričnem delu smo ugotavljali, kolikšna je zastopanost posameznega profila pedagogov v praksi ter katere strategije, metode in oblike dela v svojem poučevanju uporabljajo. V raziskavi je sodelovalo 32 anketirank, ki so odgovorile, kateri vidik likovnopedagoškega dela (načrtovanje, organizacija, prilagajanje PP, izvedba/artikulacija in evalvacija) jim predstavlja največ težav ter kako se z njimi spoprijemajo, katere vrste posebnih potreb so jim največji izziv, katere prilagoditve uporabljajo pri poučevanju ter katere oblike dodatnih izobraževanj uporabljajo na področju poučevanja likovne vzgoje oz. dela z učenci s posebnimi potrebami. Ugotavljali smo tudi, koliko se anketirane počutijo kompetentne za poučevanje likovne vzgoje in na katerih področjih poučevanja oseb s PP oz. poučevanja likovne vzgoje si želijo pridobiti dodatnih znanj. Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da SRP predstavlja izziv vrednotenje in načrtovanje pouka, likovnim pedagoginjam pa poleg vrednotenja likovnih izdelkov še prilagajanje pouka likovne vzgoje. S temi izzivi se spoprijemajo tako, da sodelujejo s sodelavci in bolj izkušenimi učitelji oz. si pomagajo s spletom. Ugotovili smo, da anketirane pretežno uporabljajo strategije in metode dela, ki so omenjene in priporočene v strokovni literaturi, do večjih odstopanj med strategijami likovnih pedagoginj ter specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj ni prihajalo. Specialne in rehabilitacijske pedagoginje so izpostavile, da jim predvsem predstavlja izziv delo z učenci s čustveno-vedenjskimi motnjami in motnjo avtističnega spektra, likovnim pedagoginjam pa delo z učenci z motnjo avtističnega spektra. Učencem pogosto omogočijo umik oz. umirjen kotiček, samo vsebino pa poenostavijo, prilagodijo tempo, omogočijo redne odmore in uporabljajo slikovna gradiva. Specialne in rehabilitacijske pedagoginje se za poučevanje likovne vzgoje večinoma počutijo kompetentne, likovne pedagoginje pa kompetentne oz. zelo kompetentne, na kar vpliva njihovo izobraževanje, predvsem na področju poučevanja oseb s posebnimi potrebami.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-02-26 04:34:51</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>124950</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
