Spor polne jurisdikcijeDekleva, Nežka (Avtor) Pirnat, Rajko (Mentor) upravni spor polne jurisdikcijenedelovanje upravemeje poseganja sodne veje oblasti v upravno funkcijooblike odločanja v sporu polne jurisdikcijeInstitut upravnega spora, ki se je razvil in izoblikoval v francoski pravni doktrini in praksi, predstavlja zunanji sodni nadzor nad odločanjem in delovanjem uprave, ki ga med drugim odlikujeta dve pomembni kvaliteti – neodvisnost in nepristranskost. S tem se šibkejši stranki, to je tožniku v upravnem sporu, zagotavlja učinkovito varstvo pravic in temeljnih svoboščin na upravnopravnem področju. Tako institut upravnega spora pomeni pomembno prvino pravne države in vladavine prava. V posebnem sodnem postopku upravnega spora pristojno sodišče opravlja kontrolo zakonitosti nad odločitvami organov oblasti. Pri tem ima na razpolago različna zakonska pooblastila, med katerimi je tudi reformatorično pooblastilo, na podlagi katerega sodišče v upravnem sporu ne presoja le gole zakonitosti sporne odločitve uprave, temveč ima tudi možnost, da sporno upravno odločitev, za katero ugotovi, da je nezakonita, spremeni ter tako sámo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. V takem primeru sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Uporaba reformatoričnega pooblastila v upravnem sporu predstavlja najintenzivnejše pooblastilo sodišča, saj pomeni spremembo upravne odločitve s strani sodne veje oblasti, omogoča pa tudi čimprejšnji in učinkovit (pravnomočen) zaključek odločanja o upravni zadevi. Ker sodišče v sporu polne jurisdikcije spremeni izpodbijano odločitev uprave in sámo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke na področju upravnega prava, to vselej na nek način pomeni tudi poseg v upravno funkcijo, s tem pa lahko tak način odločanja sodišča v upravnem sporu postavi pod vprašaj ustavno načelo delitve oblasti. Zato lahko sodišče zaradi spoštovanja načela deljene oblasti na tak način odloči samo v utemeljenih primerih – kadar so za tak način odločanja izpolnjeni vsi pogoji, kot jih opredeljuje normativna ureditev. S tem se na eni strani zagotavlja ustavno načelo delitve oblasti, na drugi strani pa vzpostavi učinkovit sistem zavor in ravnovesij med izvršilno-upravno in sodno vejo oblasti. Odločanje v upravnem sporu polne jurisdikcije predstavlja način uresničevanja kontrole zakonitosti odločitev uprave in strankam tudi na upravnem področju v polnem obsegu zagotavlja ustavno zajamčeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Institut spora polne jurisdikcije v normativni ureditvi predstavlja tudi sankcijo za nedelovanje upravnih organov, saj omogoča izvršitev sodne odločitve, kadar upravni organ iz neutemeljenih razlogov ne spoštuje sodbe sodišča, pomeni pa tudi nadomestilo za neupravičen molk uprave. Ker pa tudi v takih primerih odločanje v sporu polne jurisdikcije ni vselej avtomatično utemeljeno, je treba uvesti še druge načine, ki bi omogočali učinkovito discipliniranje upravnih organov in zagotavljali dosledno izvrševanje sodnih odločitev na upravnopravnem področju. S tem bi se prispevalo k zagotavljanju aktivnega delovanja uprave in učinkovitega varstva pravnega položaja strank, okrepila pa bi se tudi avtoriteta sodnih odločitev. Vse bolj se poudarja, da mora biti (tudi) odločanje o upravnih zadevah učinkovito. Zato spor polne jurisdikcije, ki pomeni, da sodišče meritorno odloči o upravni zadevi, ne da bi zadevo vračalo nazaj v ponovno odločanje upravnemu organu, lahko pomembno prispeva k doseganju tega cilja. Tako je treba razmisliti o nadaljnjem pravnem razvoju oziroma nadgradnji spora polne jurisdikcije, ki bi pomenila prispevek k čimprejšnji razrešitvi spora med strankami, hkrati pa bi zagotavljala tudi ustrezno ravnovesje med posameznimi vejami oblasti, zlasti med sodno in izvršilno-upravno, ter njihovimi temeljnimi funkcijami. Iz tega razloga je treba na normativni ravni in tudi na podlagi ustrezne interpretacije v pravni praksi uvesti (nove) možnosti oziroma oblike odločanja v sporu polne jurisdikcije. Pri tem je treba oblikovati take rešitve, ki ne bodo pomenile dodatnega oziroma pretiranega obremenjevanja upravnega sodstva, ampak, ki bodo v prvi vrsti prispevale k zagotavljanju učinkovitega varstva pravic strank na eni strani, ter hitrega in ekonomičnega razreševanje sporov o upravnih zadevah na drugi strani, in s tem čimprejšnjega zaključka postopka odločanja o upravnih zadevah. Pri ureditvi upravnega spora, v okvir katerega spada tudi institut spora polne jurisdikcije, pa je treba, kot rečeno, vselej skrbeti za zagotavljanje ustreznega ravnotežja med sodno in izvršilno-upravno vejo oblasti. Na eni strani je treba skrbeti, da upravno sodstvo ne postane nadomestilo za odločanje o upravnih zadevah namesto uprave, na drugi strani pa tudi, da ne pomeni prekomernega poseganja v izvršilno-upravno funkcijo. Zato je pomembno, da se odločanje v upravnem sporu, ob upoštevanju narave odločanja in okoliščin konkretnega primera, vselej giblje znotraj meje, ki (še) pomeni sodno kontrolo nad odločitvami uprave, ne pa prevzemanja funkcije upravnega odločanja. Tudi upravnemu sodstvu je treba na eni strani omogočiti, na drugi strani pa prepustiti, da (lahko) v skladu z ustavnimi zahtevami in normativnim okvirom zagotavlja kakovostno odločanje o upravnih zadevah ter učinkovito pravno varstvo pravic in temeljnih svoboščin strank, s tem pa dodatno prispevati k spoštovanju sodnih odločitev in h krepitvi zaupanja v delo upravnega sodstva.20212021-01-28 09:00:05Doktorsko delo/naloga124514sl