<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=124508"><dc:title>Poznavanje HSV s strani študentov babištva in zdravstvene nege</dc:title><dc:creator>Osredkar,	Jaka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zore,	Anamarija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Meglič,	Leon	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>babištvo</dc:subject><dc:subject>virus herpes simpleks</dc:subject><dc:subject>nosečnice</dc:subject><dc:subject>novorojenčki</dc:subject><dc:subject>neonatalni herpes</dc:subject><dc:subject>okužbe</dc:subject><dc:description>Uvod: Okužba z virusom herpes simpleks (HSV) je najpogostejša spolno prenosljiva bolezen, razširjena po vsem svetu, s katero je okuženih več žensk kot moških. Poznana sta dva podtipa virusa, HSV-1 in HSV-2. Prvi primarno povzroča orofacialni herpes, drugi pa genitalni herpes. Okužba se lahko pojavi kadarkoli v življenju, posebej pa je ogrožajoča tekom nosečnosti ali ob porodu, ker primarno prizadene plod. Tipični znaki okužbe so mehurčkasti izpuščaji. Virus herpesa se na plod ali novorojenca lahko prenese pred porodom, med porodom ali po porodu, največja nevarnost za okužbo le-tega pa obstaja, ko se mati z virusom prvič okuži tekom nosečnosti. V kolikor so ob začetku poroda pri nosečnici prisotne aktivne lezije na spolovilu ali ob razpoku plodovih ovojev več kot štiri ure, se priporoča, da se nosečnost zaključi s carskim rezom. Najpogostejša mikrobiološka diagnostična metoda je dokaz virusne nukleinske kisline povzročitelja z metodo verižne reakcije s polimerazo, za zdravljenje pa se najpogosteje uporablja zdravilo aciklovir. Namen: V diplomskem delu želimo predstaviti HSV s poudarkom na nosečnici in novorojencu ter raziskati, kako dobro so s tematiko seznanjeni absolventi študijskih programov Babištvo in Zdravstvena nega na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. Metode dela: V teoretičnem delu diplomske naloge je bila uporabljena deskriptivna metoda dela s pregledom literature, ki smo jo iskali v spletnih podatkovnih bazah Google Učenjak, Medline, PubMed, ScienceDirect in SpringerLink ter v fizični obliki v knjižnici Medicinske in Zdravstvene fakultete v Ljubljani ter Knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki. V empiričnem delu je bila uporabljena kvantitativna metoda dela z anketnim vprašalnikom, izdelanim v spletnem portalu 1ka. Slednjega smo posredovali absolventom Babištva in Zdravstvene nege na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Vseboval je 36 vprašanj, oblikovali pa smo ga na podlagi teoretičnega dela diplomske naloge. Rezultati: Med absolventi Babištva in Zdravstvene nege je mogoče opaziti razliko v poznavanju okužb s HSV med nosečnostjo in pri novorojencu. Povprečno število doseženih točk pri absolventih Babištva je bilo 19,97, medtem ko so jih absolventi Zdravstvene nege v povprečju dosegli 15,51 od skupaj 29 možnih. Anketiranci obeh študijskih smeri so večinskega mnenja, da bi moral NIJZ voditi sprotno evidenco HSV okužb pri nosečnicah in novorojencih, ter da bi bilo potrebno tekom študija več govoriti o okužbah s HSV. Razprava in zaključek: Za lažje vrednotenje rezultatov smo postavili procentualno mejo 60 % osvojenih točk, kar je veljalo kot meja zadovoljivega znanja. To mejo so presegli le absolventi Babištva, ki so povprečno dosegli 69 % točk, kar pomeni, da imajo ob koncu triletnega izobraževanja primerno znanje o okužbah s HSV tekom nosečnosti in pri novorojencih. Anketiranci programa Zdravstvena nega te meje niso dosegli. Z uporabo Mann-Whitneyevega U-testa smo dokazali, da imajo absolventi Babištva več znanja s tega področja kot absolventi Zdravstvene nege. 95 % anketirancev je mnenja, da bi na NIJZ morali voditi evidenco okuženih mater in novorojencev. Kar 26 (77 %) absolventov Babištva meni, da bi morali tekom študija več časa nameniti okužbi s HSV pri nosečnicah in novorojencih, medtem ko 22 (56 %) absolventov Zdravstvene nege meni, da bi potrebovali s tega področja več splošnega znanja. Ob zaključku prihajamo do sklepa, da bi morali biti študenti in zdravstveni delavci bolje izobraženi o tej tematiki.</dc:description><dc:publisher>[J. Osredkar]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-01-28 07:45:49</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>124508</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
