Vloga logopeda pri ozaveščenosti medicinskih sester o motnjah požiranjaKomel, Tinkara (Avtor) Hočevar Boltežar, Irena (Mentor) motnje požiranjaV teoretičnem delu magistrskega dela smo predstavili faze normalnega poteka požiranja in nevrološko kontrolo požiranja. V nadaljevanju obravnavamo pojav disfagije – pogostost, možne vzroke, simptome in zaplete pri motnjah požiranja ter dejavnike, ki lahko vplivajo na uspešno požiranje. Dotaknili smo se področja diagnostike motenj požiranja s poudarkom na identifikaciji rizičnih pacientov, rehabilitacije in timskega pristopa k obravnavi pacientov z motnjami požiranja. Posebno smo izpostavili vlogo medicinskih sester in logopeda pri obravnavi motenj požiranja ter poudarili vrednost sodelovanja med njimi. Izpostavili smo tuje in domače raziskave, ki so že obravnavale ozaveščenost medicinskih sester o motnjah požiranja ter predstavili ovire, s katerimi se srečujejo medicinske sestre pri obravnavi pacientov z motnjami požiranja. V empiričnem delu smo raziskovali ozaveščenost medicinskih sester o simptomih, zapletih in ustrezni obravnavi pacientov z motnjami požiranja. Ker so medicinske sestre s pacienti največ v stiku, poleg tega so tudi prisotne ob hranjenju pacientov, je njihovo poznavanje motenj požiranja ključnega pomena. Osredotočili smo se na iskanje statistično pomembnih razlik v poznavanju motenj požiranja med medicinskimi sestrami, ki pogosto sodelujejo z logopedom, in medicinskimi sestrami, ki z logopedom sodelujejo redkeje oziroma nikoli. Prav tako nas je zanimalo, ali obstajajo razlike med medicinskimi sestrami, ki obravnavajo paciente z motnjami požiranja vsaj enkrat mesečno in medicinskimi sestrami, ki se s to patologijo srečujejo redkeje. Kot zadnje smo preverili razliko v ozaveščenosti o simptomih motenj požiranja med medicinskimi sestrami, ki so zaposlene na oddelkih, kjer pogosto zdravijo paciente z motnjami požiranja, in medicinskimi sestrami, zaposlenimi na oddelkih, kjer disfagija pri pacientih ni prisotna v tolikšni meri. Uporabili smo anonimni vprašalnik, ki je bil sestavljen na podlagi strokovne literature. Zajemal je vprašanja, preko katerih smo dobili informacije o mestu zaposlitve medicinske sestre, pogostosti obravnave pacientov z motnjami požiranja, udeležbe na dodatnem izobraževanju glede disfagije, možnosti in pogostosti sodelovanja z logopedom ter morebitno željo po dodatnem izobraževanju v obliki seminarjev ali delavnic. Drugi del vprašalnika je preverjal ozaveščenost o simptomih, pravilni obravnavi (položaji med hranjenjem, prilagoditve diete in procesa hranjenja) in zapletih pri motnjah požiranja, kjer so udeleženci raziskave morali izbirati med ''da'', ''ne'' in ''ne vem''. Rezultati so pokazali statistično pomembne razlike v poznavanju obravnave pacientov z motnjami požiranja v prid medicinskim sestram, ki z logopedom redno sodelujejo (P = 0,000). Prav tako se je statistično pomembna razlika (P = 0,028) pokazala pri subjektivni oceni suverenosti pri obravnavi pacientov z motnjami požiranja. Primerjava prepoznavanja zapletov in simptomov motenj požiranja je pokazala določene statistične razlike pri dveh postavkah, vendar to ni predstavljajo pomembne razlike glede skupne vsote pravilno prepoznanih simptomov in zapletov motenj požiranja. Medicinske sestre, ki se s pacienti z motnjami požiranja srečujejo vsaj enkrat mesečno, niso pokazale pomembno večjega poznavanja motenj požiranja in njegove obravnave, kot medicinske sestre, ki redkeje negujejo paciente z disfagijo. Prav tako ne obstaja statistično pomembna razlika v poznavanju simptomov med medicinskimi sestrami, zaposlenimi na oddelkih, kjer se s pacienti z motnjami požiranja pogosteje srečujejo, in oddelki, kjer se z motnjami požiranja srečujejo redko ali nikoli. Se je pa med skupinama pokazalo precej razlik, ki bi jih bilo vredno podrobneje raziskati na večjem vzorcu. Pridobljeni rezultati nakazujejo na pomembno vlogo logopeda pri ozaveščenosti medicinskih sester o motnjah požiranja. Ugotovili smo, da pogostost obravnave pacientov z motnjami požiranja ne vpliva na samo ozaveščenost medicinskih sester toliko kot sodelovanje z logopedom. Poleg tega smo potrdili hipotezo, da medicinske sestre, ki nimajo možnosti sodelovanja z logopedom, menijo, da bi jim sodelovanje z logopedom pomagalo pri obravnavi pacientov z motnjami požiranja. Oba profila sta ključna v obravnavi pacientov z motnjami požiranja, zato je njuno sodelovanje še toliko bolj pomembno.20202020-12-11 07:30:03Magistrsko delo/naloga122436sl