Motnje dihanja pri bolnikih z akutno enostransko ishemično možgansko kapjo v dorzolateralni podaljšani hrbtenjačiPavšič, Katja (Avtor) Pretnar Oblak, Janja (Mentor) Wallenbergov sindromishemična možganska kap v dorzolateralni podaljšani hrbtenjačidihalna odpovedmotnje dihanja v spanjuvzorci dihanjaperiodično dihanjeataktično dihanjeUvod. Akutna enostranska ishemična možganska kap (IMK) v dorzolateralni podaljšani hrbtenjači (DLPH) lahko poškoduje respiratorni centralni generator vzorcev (angl. respiratory central pattern generator, rCPG). Pri bolnikih z IMK v DLPH bi tako pričakovali pojav motenj dihanja. Klinični potek je kljub temu večinoma ugoden, o klinično pomembni dihalni odpovedi pa so poročali le pri 2?6% bolnikov. Pri bolnikih z različnimi lezijami v podaljšani hrbtenjači in živalskih modelih z lezijami v področju rCPG so bili opisani tudi primeri patoloških vzorcev dihanja (PVD) in motenj dihanja v spanju (MDS). Možno je, da se blažje oz. subklinične oblike motenj dihanja, ki jih odkrijemo s polisomnografijo (PSG), pri bolnikih z IMK v DLPH v resnici pojavljajo pogosteje, vendar ostanejo neprepoznane. Raziskave motenj dihanja in dejavnikih tveganja zanje pri IMK v DLPH so kljub lokaciji lezije v področju rCPG skope. Namen naše raziskave je bil opredeliti 1) pogostnost kliničnih in subkliničnih motenj dihanja pri bolnikih z IMK v DLPH ter 2) povezavo motenj dihanja s klinično sliko in morfološkimi značilnostmi ishemičnih lezij. Hipoteze. Raziskovalno delo je sestavljeno iz dveh povezanih sklopov. V prvem sklopu smo preverjali naslednji hipotezi: 1) Dihalna odpoved se razvije pri bolnikih z IMK v DLPH s težjo bulbarno simptomatiko; 2) Razvoj dihalne odpovedi je odvisen od obsega in položaja ishemične lezije v DLPH. V drugem sklopu smo v treh delih preverjali naslednje hipoteze: 3) Pri bolnikih z IMK v DLPH se pogosto pojavijo subklinične motnje dihanja kot so PVD in MDS; 4) Subklinične motnje dihanja pri bolnikih z IMK v DLPH se pojavijo ob izraženi bulbarni simptomatiki; 5) Pojav subkliničnih motenj dihanja je odvisen od obsega in položaja ishemične lezije v DLPH; 6) Subklinične motnje dihanja in bulbarna klinična simptomatika dosežejo vrh nekaj dni po nastanku IMK v DLPH in se po nekaj mesecih izboljšajo. Metode. V raziskavo smo vključili bolnike z akutno IMK v DLPH z ali brez sočasne IMK v malih možganih. Podatke smo od junija 2008 do septembra 2015 zbirali retrospektivno, od oktobra 2015 do oktobra 2019 pa prospektivno. V prvi sklop raziskave smo vključili tako retro? kot prospektivno zbrane bolnike (96 bolnikov), v drugi sklop pa smo vključili 39 prospektivno zbranih bolnikov, pri katerih smo uspešno opravili PSG. Za primerjavo vzorcev dihanja smo v drugi del raziskave vključili tudi retrospektivno pridobljene PSG posnetke 25 zdravih preiskovancev, ki so v istem obdobju opravili PSG zaradi suma na motnjo spanja. Klinično bulbarno prizadetost smo v obeh sklopih raziskave kvantificirali s pomočjo za namen raziskave pripravljene bulbarne lestvice. Morfološko smo ishemične lezije razvrstili v skupine na podlagi magnetnoresonančne tomografije (MRT). Navpično smo lezije razvrstili v štiri skupine glede na njihov obseg (lokalizirane/obsežne lezije) in položaj (zajemanje zaprtega in/ali odprtega dela podaljšane hrbtenjače). Vodoravno smo lezije razvrstili na velike oz. majhne. Pri prospektivno spremljanih bolnikih smo opravili tudi do tri PSG med hospitalizacijo in eno PSG snemanje po 3?6 mesecih. V prvem sklopu smo ocenili povezanost dihalne odpovedi z bulbarno prizadetostjo in morfologijo lezij. V drugem sklopu smo na podlagi analize PSG opisali pogostnost, vrsto in časovni potek subkliničnih motenj dihanja, kot so MDS in neredni vzorci dihanja. Na podlagi primerjave z zdravimi kontrolami smo opredelili, kateri vzorci dihanja so verjetno patološki. Statistično smo ocenili povezanost PVD oz. MDS z bulbarno prizadetostjo in morfologijo lezij ter primerjali časovni potek bulbarne prizadetosti in MDS. Rezultati. Dihalna odpoved je nastopila pri 15% bolnikov in je bila v univariatni analizi statistično pomembno povezana s klinično sliko (težja bulbarna simptomatika), morfologijo lezij (obsežne odprte lezije, horizontalno velike lezije), ter z drugimi dejavniki kot so aspiracijska pljučnica, ateroskleroza velikih arterij in višja starost. V multivariatni analizi je bila z dihalno odpovedjo neodvisno povezana težja bulbarna prizadetost. MDS, najpogosteje centralne, so bile v akutnem obdobju prisotne pri večini bolnikov. Bolniki z IMK v DLPH so imeli v primerjavi z zdravimi preiskovanci pogostejše in daljše epizode nerednih vzorcev dihanja kot sta ataktično (AD) in periodično dihanje (PD). Pri bolnikih z IMK v DLPH se je pojavljala tudi plitva tahipneja z vztrajno hipoksijo, ki je pri zdravih preiskovancih nismo beležili.. Prisotnost in stopnja resnosti subkliničnih motenj dihanja pri bolnikih z IMK v DLPH so bili statistično pomembno povezani s klinično sliko (težja bulbarna prizadetost), morfologijo lezij (obsežne odprte lezije, horizontalno velike lezije) in višjo starostjo. AD je bilo statistično pomembno pogostejše pri bolnikih s sočasno IMK v malih možganih. Bulbarna simptomatika se je nekaj dni po nastopu IMK pogosto pomembno poslabšala in se nato spet izboljšala. Subklinične motnje dihanja so dosegle vrh v različnih časovnih obdobjih in niso vedno sledile dinamiki bulbarne prizadetosti, nakazan pa je bil trend izboljšanja iz akutnega v subakutno obdobje. Zaključki. Ugotovili smo, da se pri večini bolnikov z IMK v DLPH v akutnem obdobju pojavijo subklinične motnje dihanja različnega spektra, pri manjšini bolnikov pa se razvije klinično pomembna dihalna odpoved s potrebo po mehanskem predihavanju. Motnje dihanja so najizrazitejše pri bolnikih s težko bulbarno prizadetostjo in obsežnimi lezijami, ki zajemajo odprto podaljšano hrbtenjačo in lahko poškudujejo velik del bulbarnega in respiratornega CPG, povezave med levim in desnim CPG ter inspiratorne nevrone v odprti podaljšani hrbtenjači. Pri slednjih bolnikih je možen tudi razvoj dihalne odpovedi, h kateri prispevajo tudi starost, aspiracijska pljučnica in verjetno tudi drugi še neprepoznani dejavniki, kot je nagnjenje posameznika k respiratorni nestabilnosti. Izboljšanje motenj dihanja v subakutnem obdobju nakazuje na možno funkcijsko ali plastično reorganizacijo respiratornega mrežja.20202020-12-03 12:10:29Doktorsko delo/naloga122359sl