Dejavniki za telesno nedejavni transport v šolo in iz njeMlakar Debenec, Ema (Avtor) Jurak, Gregor (Mentor) Sember, Vedrana (Komentor) telesna nedejavnostotrociprihod v šolovzrokistaršiGlede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bili otroci najmanj 60 min zmerno do visoko intenzivno telesno dejavni na dan. Več kot štiri četrine vseh slovenskih otrok in mladostnikov izpolnjuje ta priporočila, od tega 86% fantov in 76% deklet (Sember, Starc, Jurak idr., 2016). Telesno dejavni prihod in odhod iz šole je priložnost za dvig otrokove telesne dejavnosti. Zato je bil namen našega raziskovanja ugotoviti dejavnike za telesno nedejavni prihod slovenskih otrok v šolo in iz nje. V študijo smo vključili merjence iz obsežne raziskave transverzalnega spremljanja telesnega razvoja otrok – ARTOS (Jurak, Kovač in Starc, 2013). Vzorec vključuje učence in učenke osnovnih šol, starih 11 do 14 let, in njihove starše, ki so prav tako odgovarjali na vprašalnik. V študiji, ki je bila izvedena leta 2013, je sodelovalo 1429 oseb (762 dečkov in deklic). Odgovarjali so na vprašanja o načinu prihoda v šolo in odhoda domov ter izbirali med vzroki za telesno nedejaven prihoda v šolo in odhod domov, v kolikor so navedli takšen odgovor. Na enak vprašalnik so odgovarjali tudi njihovi starši. Merjence smo analizirali ločeno po spolu in naredili osnovno statistiko. Grafično in statistično smo preverili normalnost porazdelitve podatkov in opravili frekvenčno porazdelitev razlogov za izbiro transporta. S hi kvadrat testom smo iskali razlike v izobrazbi, socialno ekonomskem statusu, stopnji podpore staršev za športno dejavnost in oceni lastne telesne dejavnosti med starši skupine voženih otrok in ostalimi otroki. Ugotovili smo, da telesno nedejaven način v šolo in iz nje uporablja 30,7% vseh merjencev. Med temi merjenci tako dečki kot deklice najpogosteje navajajo transport z javnim prevozom (17,9%). Najbolj pogost razlog za to je bila oddaljenost šole od doma, kjer pa med odgovori staršev in otrok prihaja do razlik (p=0,000). Otroci so ta razlog navajali pogosteje kot starši. Pri vseh ostalih razlogih med odgovori otrok in staršev ne prihaja do razhajanj. Potrdili smo hipotezo, da obstajajo razlike v telesni dejavnosti staršev med skupino voženih in ostalih otrok, vendar pa je povezava negativna. Več staršev, ki so bolj telesno dejavni, vozi otroke v šolo z avtom, kot tistih, ki niso toliko telesno dejavni. Prav tako med voženimi in nevoženimi otroki ni razlik v socialno ekonomskem družinskem okolju. Ugotovili smo, da je največ vključenih staršev imelo zaključeno srednješolsko izobrazbo (4 ali 5 let). Ne glede na stopnjo izobrazbe je bil najbolj pogost način prihoda v šolo z avtom tja in nazaj peš. Prav tako smo ugotovili, da med otroki, ki uporabljajo telesno nedajavne oblike prihoda v šoli in otroki z telesno dejavnim prihodom ni razlik v starševski podpori za telesno dejavnost20202020-12-03 07:15:27Magistrsko delo/naloga122268sl