Primeri svetovnih in slovenskih praks hortiterapijeFriškovec, Nina (Avtor) Schmitzer, Valentina (Mentor) hortikulturahortiterapijahortiterapevtski vrtHortiterapija je oblika terapije, kjer udeleženci preko nege rastlin, opravljanja vrtnih dejavnosti in drugih oblik stika z naravo krepijo svojo psihično in fizično aktivnost. Kot priznana praksa se je uveljavila konec 90-ih let 20. stoletja, v Sloveniji pa je kljub obilici zelenih površin izredno neizkoriščena panoga. Gotovo je razlog tudi v tem, da so bile v 20. stoletju vse bolnišnice večjih mest umeščene v središče mesta, kjer je prostor za odprte parkovne površine, namenjene terapiji, zelo omejen. Kljub temu se v zadnjih letih namenja nekoliko več pozornosti tej obliki terapije, zlasti ob raznih izobraževalnih in varovalnih ustanovah, kot so vrtci, osnovne šole, dnevni centri za odrasle s posebnimi potrebami in domovi za ostarele. V večini tovrstnih terapevtskih vrtov je velik poudarek na uporabnih rastlinah, a v tujini te predstavljajo le del predlaganih kriterijev rastlinskega izbora. Ključno vodilo je, da rastline stimulirajo vsa čutila, zlasti tista, ki pozitivno vplivajo na psihično, fizično in čustveno razpoloženje ciljne skupine ljudi. Naloga podaja okvirne smernice in nove možnosti uvajanja hortiterapije v Sloveniji, z vpogledom v zgodovino, raziskave in primere tujih praks. S prikazom primera v Velenju spodbuja k razmišljanju o hortiterapevtskih vrtovih kot o samostojnih enotah, ki so posredno povezane z različnimi javnimi ustanovami. Te bi lahko umestili na neizkoriščene zelene površine, strehe zgradb, območja zapuščenih objektov ali lokacije, ki so kljub oddaljenosti od središča mesta ob poti vsakodnevnih obveznosti.[N. Friškovec]20202020-11-28 07:15:09Magistrsko delo/naloga122212sl