<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=121881"><dc:title>Oblike podpore osebam z motnjami v duševnem razvoju s pridruženimi vedenjskimi težavami</dc:title><dc:creator>Prelog,	Tjaša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zorc Maver,	Darja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vrhovski Mohorič,	Mojca	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>motnje v duševnem razvoju</dc:subject><dc:description>Motnje v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR) so motnje, ki se pojavijo v razvojnem obdobju in vključujejo intelektualne primanjkljaje in primanjkljaje na področju prilagoditvenih spretnosti na konceptualnem, socialnem in praktičnem področju. Težave v vedenju so kompleksen in pogost problem pri osebah z MDR, ki predstavlja diagnostični izziv. Oblike podpore osebam z MDR, ki imajo pridružene vedenjske težave (v nadaljevanju VT), vključujejo psihosocialne in zdravstvene intervencije. Farmakološke intervencije se uporabijo v primeru neuspešnosti prvih dveh ter pri resnih oblikah agresivnosti in tveganju poškodbe drugih ali sebe. Ločimo tudi proaktivne in reaktivne pristope. Predvidevala sem, da bodo osebe z MDR s pridruženimi VT v šolah in v centrih deležne večinoma psihosocialnih obravnav pedagoških delavcev in v različnih oblikah dnevno. Prav tako sem predpostavljala, da bodo farmakološke intervencije redke in uporabljene pri osebah s težjimi in težkimi MDR. To sem preverila s spletnim vprašalnikom za strokovne delavce šol s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnim programom ter v centrih za usposabljanje, delo in varstvo po Sloveniji (N = 22) ter s študijo primera, kjer sem 2 tedna opazovala učenca v 9. razredu osnovne šole s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom, ki ima pridružene VT. Rezultati so potrdili, da omenjeni populaciji nudijo predvsem psihosocialne obravnave pedagoški delavci (p &lt; 0,05), čeprav se ji dnevno ne nudi veliko različnih oblik – 45,5 % udeležencev je odgovorilo, da osebam z MDR nudijo vsak dan le svetovanje z individualnim in s skupinskim pogovorom. Dnevno se nekaterim (36,4 %) nudi tudi preusmeritev vedenja ali gibalno-športne dejavnosti. Rezultati niso pokazali statistično značilne povezanosti med stopnjo MDR in pogostostjo zdravljenja (ꭓ² = 3,066; p = 0,547), zato sem zadnjo hipotezo zavrnila. Rezultati študije primera so podprli rezultate prvih dveh hipotez. S tem sem pridobila dodaten vpogled o vrstah in številu oblik podpore omenjeni populaciji ter podatke o strokovnjakih, ki to podporo nudijo pogosto ali občasno posegajo po različnih oblikah proaktivno usmerjene podpore pri soočanju z VT pri osebah z MDR.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-11-05 08:17:05</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>121881</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
