Problem naturalizma v japonski književnostiGantar, Lija (Avtor) Shigemori Bučar, Chikako (Mentor) Smolej, Tone (Mentor) japonska književnostnaturalizemshizenshugizolaizemshishōsetsuEvropski naturalizem je na Japonsko prišel proti koncu 19. stoletja. Branje del je najprej sprožilo poskuse posnemanja, ki jih lahko označimo za produktivno recepcijo. Posebej izrazita je bila recepcija Zolaja – zolaizem. V japonski književnosti zolaizem in produktivna recepcija drugih naturalističnih avtorjev ne spadata v shizenshugi, dobesedno »naturalizem«, kvečjemu gre za zenki shizenshugi, »zgodnji naturalizem«. Beseda shizen, s katero se prevaja angl. beseda nature, ima namreč tudi tradicionalni pomen – »takšno, kot je«. Neločevanje med pomenoma je povzročilo raznoliko, predvsem pa od evropske književnosti drugačno razumevanje naturalizma. Avtorji shizenshugija, ki so občudovali evropske naturaliste, so stremeli k popisovanju stvari takšnih, kot so v resnici, le-to pa vsak dojema drugače in na osnovi lastnih izkušenj. Roman shizenshugija se hitro začne razvijati v shishōsetsu, »jaz-roman«. Medtem ko zolaist Kosugi Tengai v »Novoletni obleki« (1900) uporablja elemente Zolajeve Nane in jih prilagaja japonskemu okolju, »Družina« (1910) Shimazakija Tōsona sicer vsebuje nekaj naturalističnih tem in delno upošteva determinanti dednosti in okolja, a je osnovana na avtorjevem življenju. »Posteljnina« (1907) Tayame Kataija velja za začetek shishōsetsuja – čeprav vsebuje nekaj naturalističnih tem in veliko navezav na evropske naturaliste, gre bolj za avtorjevo izpoved. Shizenshugi tako ni več produktivna recepcija evropskega naturalizma, temveč je že njeno nadaljevanje.20202020-10-24 07:15:05Magistrsko delo/naloga121711sl