Ugotavljanje vpliva S-adenozilmetionina na aktivnost tiopurin-S-metiltransferaze v eritrocitih zdravih preiskovancevLorbek, Gregor (Avtor) Karas Kuželički, Nataša (Mentor) Milek, Miha (Komentor) tiopurini tiopurin-S-metiltransferaza S-adenozilmetionin merjenje koncentracij RP-HPLCGenetski polimorfizmi encima tiopurin-S-metiltransferaze (TPMT) imajo velik vpliv na toksičnost tiopurinskih učinkovin. Posamezniki, ki so homozigotni ali heterozigotni za mutirani alel, imajo znižano aktivnost TPMT, zato posledično pride do manjše deaktivacije tiopurinov, kar lahko vodi v pojav življenjsko nevarnih neželenih učinkov. Genotipizacija mutiranih alelov TPMT predstavlja razmeroma enostaven in hiter farmakogenetski test, na osnovi katerega lahko posamezniku določimo optimalno terapijo. Uporabo takšnega testiranja v klinični praksi omejuje dejstvo, da ujemanje med genotipom in fenotipom TPMT ni popolno. Na modelnih celičnih linijah poleg genotipa TPMT na encimsko aktivnost vpliva tudi koncentracija S-adenozilmetionina (SAM), ki je kosubstrat za TPMT, obenem pa stabilizira nativno strukturo proteina. V tej raziskavi smo v eritrocitih zdravih preiskovancev z metodo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti izmerili koncentracijo SAM in določili aktivnost TPMT. V procesu določanja aktivnosti TPMT smo sprva v kromatogramih naleteli na pojav neznane spojine, ki je onemogočala kvantifikacijo produktov encimske reakcije, vendar smo metodo uspešno optimizirali. S statistično metodo multiple linearne regresije smo dokazali vpliv SAM na aktivnost TPMT v eritrocitih. Posamezniki z nižjo koncentracijo SAM so imeli nižjo aktivnost TPMT, medtem ko so imeli tisti z višjo koncentracijo SAM tudi višjo aktivnost TPMT. Domnevamo, da gre za posttranslacijsko uravnavanje aktivnosti preko vezave SAM in posledične stabilizacije TPMT. Vpliv SAM je bil majhen (β = 0,119), vendar statistično značilen (p = 0,026). Ujemanje med genotipom in aktivnostjo TPMT je bilo 91,8-odstotno. Nekoliko manjše je bilo v skupini posameznikov s srednjo aktivnostjo (80-odstotno) v primerjavi s posamezniki z visoko aktivnostjo (97,2-odstotno). Neskladnosti med genotipom in fenotipom TPMT nismo uspeli pojasniti z razlikami v koncentracijah SAM, najverjetneje zaradi majhnega števila preiskovancev v skupinah z neujemanjem med genotipom in aktivnostjo TPMT. Naša raziskava nakazuje, da bi bil lahko SAM oziroma polimorfizmi v genih, ki so vpleteni v njegovo biosintezo, potencialni novi biološki označevalci pri individualizaciji terapije s tiopurini. [G. Lorbek]20102020-10-05 10:32:42Diplomsko delo121337sl