<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=121242"><dc:title>Proučevanje sproščanja protimikrobnih učinkovin iz dostavnih sistemov za lokalno zdravljenje parodontalne bolezni z uporabo mikropretočne naprave</dc:title><dc:creator>Kramer,	Nataša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kocbek,	Petra	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Zupančič,	Špela	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>parodontalna bolezen</dc:subject><dc:subject>PerioChip</dc:subject><dc:subject>nanovlakna</dc:subject><dc:subject>in vitro test sproščanja</dc:subject><dc:subject>mikropretočna naprava</dc:subject><dc:description>Parodontalna bolezen velja za razširjeno kronično vnetno bolezen ljudi in se razvije zaradi več dejavnikov, zaradi česar je njeno zdravljenje zelo zahtevno. Razvoj novih lokalnih dostavnih sistemov lahko vodi k izboljšanju trenutnega zdravljenja. Za učinkovit razvoj takšnih dostavnih sistemov je dobrodošlo, da jih vrednotimo z metodami, ki čim bolje ponazarjajo pogoje na mestu aplikacije. Tako je bil namen magistrske naloge uporaba mikropretočne naprave, ki posnema pogoje v obzobnem žepu, za vrednotenje dveh lokalnih dostavnih sistemov s protimikrobno učinkovino in primerjava dobljenih profilov sproščanja s profili pridobljenimi s prilagojenim preskusom sproščanja ali literaturnimi podatki o sproščanju in vivo. V okviru magistrske naloge smo izvedli preskus sproščanja z nanovlakni iz hitosana in polietilenoksida z vgrajenim ciprofloksacinom. Poleg nanovlaken smo proučili tudi sproščanje klorheksidina iz komercialno dostopnega dostavnega sistema (PerioChip) za zdravljenje parodontalne bolezni. Koncentracijo sproščenega ciprofloksacina smo vrednotili z metodo UPLC, za detekcijo klorheksidina pa smo razvili in validirali metodo HPLC. Pri vrednotenju sproščanja z mikropretočno napravo smo ugotovili, da se je ciprofloksacin v primeru večje vgradnje (30 %) sproščal počasneje kot v primeru manjše vgradnje (20 %), kar nakazuje na učinkovitejše podaljšano sproščanje nanovlaken s 30 % ciprofloksacina kot v primeru nanovlaken z 20 % ciprofloksacina. V slednjih se je nahajal večji delež protimikrobne učinkovine v amorfni obliki, ki se raztaplja hitreje, zato se je iz nanovlaken z 20 % ciprofloksacina učinkovina sprostila hitreje. Ciprofloksacin je bistveno bolje topen v mediju s pH 1 v primerjavi s topnostjo v mediju s pH 7,4, zato se je v mediju s pH 1 hitreje sproščal kot v mediju s pH 7,4. Opazili smo tudi, da pride v primeru nanovlaken do večjega in hitrejšega začetnega porasta koncentracije zdravilne učinkovine v primerjavi s sproščanjem učinkovine iz PerioChipa. Rezultati kažejo, da PerioChip in nanovlakna s 30 % ciprofloksacinom vzdržujeta podobno koncentracijo zdravilne učinkovine skozi daljše časovno obdobje, kar je značilno za farmacevtske oblike s podaljšanim sproščanjem. V primerjavi z literaturnimi in vivo podatki, se je in vitro iz PerioChipa sprostilo približno desetkrat manj zdravilne učinkovine. Ugotovili smo, da med in vitro rezultati sproščanja klorheksidina iz PerioChipa in literaturnimi in vivo podatki korelacija ne obstaja. Z namenom še večjega posnemanja fizioloških pogojev obzobnega žepa bi bilo v prihodnje mikropretočno napravo smiselno dodelati.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-10-02 07:45:03</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>121242</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
