Derivati 2-fenilcimetne kisline kot inhibitorji človeških hidroksiteroid-dehidrogenaz AKR1C1 in AKR1C3Česen, Marjeta (Avtor) Gobec, Stanislav (Mentor) Lanišnik-Rižner, Tea (Komentor) hormonski sistemi hidroksisteroid-dehidrogenaze biosinteza AKR1C1 AKR1C3Hidroksisteroid-dehidrogenaze AKR1C1–AKR1C3 sodijo v naddruţino aldo/keto-reduktaz in so udeleţene v metabolizmu steroidnih hormonov, nevrosteroidov, ksenobiotikov in prostaglandinov. AKR1C3 katalizira redukcijo androstendiona v testosteron in estrona v estradiol, kar posredno lahko privede do povišane proliferacije celic v prostati in dojkah. AKR1C3 katalizira tudi redukcijo prostaglandina PGH2 v PGH2α in PGD2 v 9α,11β-PGF2 ter tako prepreči aktivacijo PPARγ, ki celice usmerja v apoptozo. AKR1C1 je 20-ketosteroid-reduktaza, ki pretvarja aktivni progesteron v manj aktivni 20α-hidroksiprogesteron in močan nevrosteroid 5α-pregnan-3α-ol-20-on v 5α-pregnan-3α,20α-diol. Na ta način AKR1C1 zmanjša zaščitne učinke progesterona v maternici in ektopičnem endometriju in je tako udeleţen pri nastanku raka endometrija, endometrioze in predmenstrualnega sindroma. Zaradi vpliva na metabolizem nevrosteroidov encim AKR1C1 povezujejo tudi z nastankom depresivnih motenj. AKR1C2 katalizira inaktivacijo 5α-dihidrotestosterona v 3α-androstandiol in s tem posledično ščiti celice prostate pred prekomerno proliferacijo. AKR1C1 in AKR1C3 imata pomembne vloge pri različnih patofizioloških stanjih in sta zato pomembni tarči za zdravljenje hormonsko odvisnih in hormonsko neodvisnih rakavih obolenj ter drugih bolezni. Predhodne študije so pokazale, da derivati cimetne kisline in NSAID analogi inhibirajo AKR1C izoencime. Zato smo v tej študiji preverili inhibitorno delovanje 56 strukturno sorodnih spojin iz treh različnih skupin: 1) derivate fumarne kisline, 2) derivate 3-aminobenzojske kisline in 3) derivate 2-fenilcimetne kisline na rekombinantnih encimih AKR1C1, AKR1C2 in AKR1C3. Najprej smo določili % inhibicije reakcije oksidacije 1-acenaftola, ki jo katalizirajo encimi AKR1C1, AKR1C2 in AKR1C3, v prisotnosti 100 μM posamezne spojine in 30 μM, 60 μM oziroma 100 μM substrata. Najboljši inhibitorji so bili derivati 2-fenilcimetne kisline. Spojinam, ki so encime inhibirale za več kot 50 %, smo določili vrednosti IC50. 17 spojin je imelo vrednosti IC50 v nizkem μM območju. Najboljša inhibitorja sta bili spojini 13c z 6,6 μM IC50 vrednostjo za AKR1C1 in spojina 26c z 5,8 μM IC50 vrednostjo za AKR1C3. Našli smo tudi 7 sprecifičnih inhibitorjev AKR1C3, to so bile spojine 26c, 21c, 24c, 10c, 22c, 23c in 1c z vrednostmi IC50 5,8 μM; 10,8 μM; 16,8 μM; 38,7 μM; 43,1 μM; 69,8 μM in 121,1 μM. Te spojine predstavljajo dobro izhodišče za razvoj novih specifičnih inhibitorjev AKR1C3 pri zdravljenju raka prostate in dojk ter akutne mieloidne levkemije.[M. Česen]20112020-09-30 12:26:41Diplomsko delo121158sl