Razvoj in vrednotenje nanovlaken z vgrajenimi lipidi in slabo vodotopno zdravilno učinkovinoFajt, Patricija (Avtor) Kocbek, Petra (Mentor) Potrč, Tanja (Komentor) nanovlaknatopnostkarvedilolpoloksamer 407prenasičenjeMnogo na novo odkritih potencialnih zdravilnih učinkovin ima kljub dobremu terapevtskemu potencialu slabo vodotopnost, zato se razvoj zdravil s takimi učinkovinami pogosto zelo hitro konča. V kolikor tovrstnim učinkovinam uspemo izboljšati topnost in/ali hitrost raztapljanja, postanejo zanimive za nadaljnji razvoj. Glavni namen magistrske naloge je bil povečati hitrost raztapljanja in topnost karvedilola z vgrajevanjem v hidrofilna polimerna nanovlakna. Kot osnovno polimerno ogrodje nanovlaken smo uporabili polietilenoksid in poloksamer 407, nato pa smo v ogrodje vključili še izbrane lipide (mangovo, kakavovo ali makadamijevo maslo) ter karvedilol. Izdelana nanovlakna so bila enakomerne debeline, naključno razporejena, z gladko površino in brez por v strukturi. Ugotovili smo, da dodatek lipida, vrsta lipida in vsebnost učinkovine ne vplivajo na hitrost sproščanja karvedilola, saj se je učinkovina iz vseh izdelanih nanovlaken sprostila v 10 minutah. Proučili smo tudi topnost same učinkovine, učinkovine v fizikalni zmesi ter vgrajene v polimerna nanovlakna. Ugotovili smo, da so ravnotežne topnosti same učinkovine, učinkovine vgrajene v nanovlakna in učinkovine v fizikalni zmesi podobne. Pri raztapljanju nanovlaken smo opazili, da nastane prenasičena raztopina, ki ni stabilna, saj se karvedilol po dveh urah obori in tako sistem preide v ravnotežno stanje. Eden izmed razlogov za nastanek stanja prenasičenja je lahko amorfna oblika karvedilola v nanovlaknih. Med procesom elektrostatskega sukanja se lahko učinkovina vgradi v polimerno ogrodje v amorfni obliki, kar smo preverjali z metodo diferenčne dinamične kalorimetrije. Odsotnost ostrega endotermnega vrha pri  120 °C lahko nakazuje odsotnost kristalne oblike učinkovine, vendar tega na podlagi dobljenih rezultatov ne moremo z gotovostjo trditi, saj se je lahko karvedilol med analizo raztopil v talini polimerov, ki imajo nižje tališče. Izvedli smo tudi infrardečo spektroskopijo s Fourierovo transformacijo, da bi preverili prisotnost interakcij med komponentami v nanovlaknih. Ugotovili smo, da v spektru izdelanih nanovlaken ni vidnega vrha pri  3300 cm-1, ki je značilen za karvedilol. Ostali vrhovi, značilni za karvedilol, so manj izraziti, prav tako ni opaznih značilnih premikov glede na položaje vrhov v spektrih posameznih snovi. Na podlagi rezultatov ne moramo z gotovostjo zaključiti, da se karvedilol v nanovlaknih nahaja v amorfni obliki in da obstajajo interakcije med posameznimi komponentami v izdelanih formulacijah. So pa rezultati naše raziskave pokazali, da smo z vgradnjo karvedilola v nanovlakna uspeli povečati tako njegovo topnost kot hitrost raztapljanja.20202020-09-30 08:45:03Magistrsko delo/naloga121111sl