<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=121065"><dc:title>Povezanost mutacij v genu za apolipoprotein E s koncentracijami živega srebra pri materah in novorojencih</dc:title><dc:creator>Trdin,	Ajda	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Marc,	Janja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Falnoga,	Ingrid	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>apolipoproteini 
lipoproteini 
statistična analiza 
genotipizacija ApoE 
analiza polimorfizmov ApoE 
neželeni učinki živega serbra</dc:subject><dc:description>Živo srebro (Hg) in večina njegovih spojin je za naše telo toksična. Organsko živo srebro, kot je metil Hg (MeHg, CH3Hg+), in hlapi elementnega Hg (Hg0), so nevarni predvsem zaradi svoje nevrotoksičnosti, anorganske soli so nevarne zaradi kopičenja v ledvicah (nefrotoksičnosti). MeHg in hlapi Hg0 lahko prehajajo v placento in se po absorpciji lahko kopičijo v možganih zarodka. Apolipoprotein E (ApoE) je plazemski glikoprotein, ki ga uvrščamo med apolipoproteine. ApoE lahko veže toksične in endogene kovinske katione, predvsem tiste dvovalentne, med katere sodi tudi živo srebro. ApoE obstaja v treh izoformah (ApoE2, ApoE3, ApoE4), ki se med seboj razlikujejo po aminokislinskih ostankih na mestih 112 (c.334T&gt;C; rs429358) oz. 158 (c.472C&gt;T; rs7412). Genotipizacija ApoE predstavlja relativno neinvazivno, poceni in enostavno metodo, ki bi jo lahko uporabljali za odkrivanje posameznikov s povečanim tveganjem za negativne učinke Hg. Namen naše naloge je bil oceniti povezanost polimorfizmov ApoE s koncentracijami živega srebra pri materah in novorojencih v različnih bioloških vzorcih in ugotoviti, ali predstavljajo posamezniki z genotipi 4/4 in 3/4 bolj ogroženo skupino za pojav neželjenih učinkov pri kronični izpostavljenosti nizkim koncentracijam živega srebra v okolju. V analizo smo vključili 385 vzorcev DNA, odvzetih s hrvaške obobalne populacije (209 vzorcev mater, 176 vzorcev novorojencev) ter 415 vzorcev DNA slovenske populacije iz centralne regije (15 vzorcev mater, 400 vzorcev novorojencev), predhodno vključenih v evropski projekt PHIME (2006–2011). Na vzorcih DNA iz materine periferne krvi in novorojenčevega popkovnega tkiva smo opravili genotipizacijo ApoE z metodo verižne reakcije s polimerazo v realnem času z uporabo alelno specifičnih sond. Koncentracije elementov Hg, MeHg, Se, Cd, Pb, Mn, Ca, Mg, Fe, Zn, Cu, As smo vzeli iz obstoječe baze podatkov, ki so jo na Institutu Jožef Stefan pripravili v okviru PHIME projekta. Statistično analizo smo opravili s programom za prediktivno analizo SPSS. Potrdili smo, da so koncentracije živega srebra v različnih vzorcih višje pri hrvaški populaciji kot pri slovenski (predvsem celokupno Hg in MeHg v laseh mater ter nekoliko manj celokupno Hg in Se v popkovni krvi). Koncentracije celokupnega Hg in MeHg pri materah so močno korelirale s koncentracijami le-teh pri njihovih novorojencih. Ugotovili smo, da genotip mater vpliva na koncentracijo MeHg (p =0.081) in Hg2+ (p =0.007) v njeni krvi. Prisotnost alela ε4 pri materah je bila povezana z bistveno povišanim THg v materinih laseh (g. sredina 486 proti 730 ng/g; p =0.028), zmerno povišanim THg v materini periferni krvi (g. sredina 2.1 proti 2.6 ng/g; p =0.094), s povišanim Hg2+ v mamini krvi (g. sredina 0.48 proti 1.19 ng/g; p =0.006), in s povišanim THg v popkovni krvi (g. sredina 0.8 proti 1.1 ng/g; p =0.082). Prisotnost alela ε4 pri otroku je bila povezana s povišanim THg v popkovni krvi (g. sredina 1.7 proti 2.8 ng/g; p =0.034). Našli smo tudi pozitivno povezavo med koncentracijami živega srebra in selena; ne glede na koncentracije Hg so imele matere s prisotnim alelom ε4 višje koncentracije selena v periferni krvi in plazmi (g. sredina 88.5 proti 97.1 ng/g; p =0.029; in 53.9 ng/g proti 61.8 ng/g; p =0.000). Zaključimo lahko, da je pri materah in novorojencih s prisotnim alelom ε4 lahko povečana verjetnost za pojav neželenih učinkov živega srebra pri izpostavljenosti visokim koncentracijam Hg, pri izpostavljenosti nizkim pa so ti zaščiteni s povišanimi vrednostmi selena. Ob prisotnosti genotipa 4/4 oz. 3/4 velikokrat najdemo povišane koncentracije živega srebra in selena. Za potrditev teh opažanj bi v prihodnje morali povečati število vzorcev, saj je prisotnost alela ε4 redka, hkrati pa vključiti populacije, pri katerih je prehranjevanje z ribami pogostejše in izpostavljenost živemu srebru večja (Italijani in predvsem Grki).</dc:description><dc:publisher>[A. Trdin]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2020-09-29 13:32:49</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>121065</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
