Koncentracijska odvisnost učinka izbranih nesteroidnih protivnetnih učinkovin in piceatanola na androgenih in glukokortikoidnih receptorjih, izraženih v celični liniji MDA-kb2Sladič, Barbara (Avtor) Sollner Dolenc, Marija (Mentor) hormonski motilci diklofenak 4-hidroksidiklofenak paracetamol piceatanol androgeni receptor glukokortikoidni receptor celična linija MDA-kb2Široka uporaba nesteroidnih protivnetnih učinkovin (NSAID) je pripeljala do marsikaterih dolgoročnih in potencialno škodljivih posledic za organizme v okolju, tudi za človeka. Mnoge od teh so nepojasnjene, nekatere raziskave pa že potrjujejo, da določene zdravilne učinkovine, vključno z NSAID, delujejo kot hormonski motilci. Dosedanje in vitro in in vivo študije so pokazale, da so NSAID sposobne modulirati estrogenski (ER), progesteronski (PR) in s peroksisomskim proliferatorjem aktivirani receptor gama (PPARγ). Učinki NSAID na druge receptorje, kot sta npr. androgeni (AR) in glukokortikoidni receptor (GR), so manj raziskani. S tem namenom smo v okviru magistrske naloge preučevali vpliv izbranih NSAID na omenjena receptorja. Poleg dveh tipičnih predstavnikov NSAID, diklofenak (DIC) in njegov metabolit 4-hidroksidikofenak (4-HD), smo izbrali še paracetamol (PAR) in predstavnika naravnega izvora s protivnetnim delovanjem, to je piceatanol (PIC). Vsem je skupno protivnetno delovanje, ki je najbolj značilno za skupino NSAID. Večina predstavnikov NSAID inhibira dva izoencima ciklooksigenaze (COX), COX-1 in COX-2. Za DIC je v manjši meri značilna še inhibicija COX-3. Slednjo pripisujejo tudi PAR. Kot modelni sistem za raziskovanje smo uporabili celično linijo MDA-kb2, ki izraža funkcionalne androgene in glukokortikoidne receptorje z možnostjo razlikovanja agonističnega in antagonističnega delovanja testirane spojine. Najprej smo s testom citotoksičnosti testirali preiskovane spojine v prvotno izbranih koncentracijah, za katere smo potrdili, da je pri njih preživetje celic večje kot 80 %. Za DIC, PAR in PIC je bila prva necitotoksična koncentracija 175 μM, za 4-HD pa 250 μM. Prve necitotoksične in od njih nižje koncentracije spojin smo testirali v nadaljnjem in vitro testu. To je bil presejalni luciferazni test, ki temelji na aktivaciji transkripcije gena za encim luciferazo. Aktivacija transkripcije oziroma stopnja aktivnosti luciferaze je služil kot pokazatelj učinka preiskovanih spojin na AR oziroma GR. Rezultati testa so pokazali, da imajo vse preiskovane spojine pri določenih koncentracijah statistično značilno agonistično delovanje na AR in GR. Spojini DIC in PAR delujeta agonistično na AR pri koncentracijah 175, 100, 10, 1 in 0.1 μM, spojina 4-HD pri koncentracijah 250, 100, 10, 1 in 0.001 μM, spojina PIC pri koncentracijah 175, 100 in 1 μM. Agonistični učinek na GR sta spojini DIC in PAR izkazali pri koncentraciji 175 μM, spojina 4-HD pri 250, 100 in 10 μM ter PIC pri 175, 100 in 10μM. Vse preiskovane spojine, razen PIC, delujejo na AR tudi antagonistično, in sicer DIC pri koncentracijah 175, 10, 1 in 0.01 μM, 4-HD pri 250, 100, 10, 1 in 0001 μM, PAR pri 10, 1, 0.01 in 0.001 μM. Šibko antiglukokortikoidno delovanje smo dokazali samo za spojino DIC pri koncentracijah 175 in 100 μM ter za njegov metabolit 4-HD pri koncentracijah 250 in 100 μM. Na podlagi eksperimentalnih rezultatov lahko trdimo, da izbrane spojine delujejo kot modulatorji AR in GR. Ne smemo zanemariti dejstva, da so nekatere preiskovane spojine zmožne modulacije AR in GR tako pri terapevtskih koncentracijah, kot tudi pri nižjih koncentracijah. Slednje lahko najdemo tudi v okoljskih vodnih virih. Vsekakor pa so potrebne še podrobnejše in vitro in in vivo študije, s katerimi bi ovrednotili natančen mehanizem delovanja in potencialno škodljive učinke, ki jih imajo preiskovane spojine na androgeni in glukokortikoidni sistem.[B. Sladič]20152020-09-29 13:17:47Magistrsko delo/naloga121062sl