Elektrostatsko sukanje polimernih nanovlaken z lovastatinomDolinšek, Bojan (Avtor) Kocbek, Petra (Mentor) elektrostatsko sukanje lovastatin nanovlakna topnost učinkovin stabilnost učinkovinMajhna vodotopnost in hitrost raztapljanja zdravilnih učinkovin sta dandanes velika izziva pri razvoju formulacije, saj je veliko novih učinkovin težko vodotopnih. Med takšne učinkovine spada tudi lovastatin, zato je bil namen magistrske naloge povečati njegovo topnost in hitrost raztapljanja. To smo poskušali doseči z izdelavo polimernih nanovlaken z metodo elektrostatskega sukanja. Za izdelavo nanovlaken smo uporabili dva polimera poloksamer (407 ali 188), katerega osnovna vloga je bila povečevanje topnost lovastatina in polietilenoksid, ki je služil kot tvorilec nanovlaken. Da bi karseda povečali topnost lovastatina, smo najprej optimirali formulacijo, da je le-ta vsebovala čim več poloksamera in čim manj polietilenoksida. Kot referenčno formulacijo smo z vlivanjem izdelali polimerne filme. Morfološke lastnosti nanovlaken in polimernih filmov smo opazovali z vrstično elektronsko mikroskopijo. S testom sproščanja smo vrednotili profil sproščanja učinkovine iz izdelanih formulacij in ga primerjali s hitrostjo raztapljanja same učinkovine in njene fizikalne zmesi s polimeri. Z izdelavo nanovlaken in filmov smo uspeli povečati hitrost raztapljanja lovastatina. Le-ta je bila v primeru nanovlaken hitrejša kot v primeru filmov, kar je posledica večje površine in poroznosti mreže nanovlaken, lahko pa tudi odraz amorfne oblike lovastatina v nanovlaknih. Amorfnosti učinkovine z diferenčno kalorimetrijo nismo mogli potrditi, saj se je lovastatin raztopil v talini obeh polimerov. Dodatno smo uspeli pospešiti sproščanje lovastatina iz nanovlaken še z zamenjavo poloksamera 407 v formulaciji s poloksamerom 188. Ker je lovastatin občutljiv za oksidacijo in je nestabilen že med izdelavo nanovlaken, smo v formulacijo dodali antioksidanta in sicer askorbinsko kislino in butilhidroksianizol. Tako smo uspeli popolnoma stabilizirati učinkovino med izdelavo nanovlaken. Hitrost sproščanja iz formulacij z antioksidanti je bila počasnejša kot iz nanovlaken in filmov brez antioksidantov. Ugotovili smo, da je razlog celokupna vsebnost lovastatina v nanovlaknih, ki je bila večja, če je bil lovastatin stabiliziran. Pospešena stabilnostna študija (45 °C, relativna vlažnost 75 %) vzorcev nanovlaken brez in z antioksidanti je pokazala, da se vsebnost lovastatina v nanovlaknih brez antioksidantov s časom zmanjšuje, medtem ko je v nanovlaknih z antioksidanti ostala vsebnost tekom raziskave (84 dni) nespremenjena. Rezultati kažejo, da smo z vgrajevanjem lovastatina v nanovlakna uspeli povečati njegovo topnost in hitrost raztapljanja ter pripravili kemijsko stabilno formulacijo.[B. Dolinšek]20172020-09-18 13:38:01Magistrsko delo/naloga120369sl