Citotoksično in genotoksično delovanje bisfenolov A, S, F in AF ter njihovih mešanic v celični liniji HEPG2Kač, Lidija (Avtor) Sollner Dolenc, Marija (Mentor) Žegura, Bojana (Komentor) bisfenoli A bisfenoli S bisfenoli F bisfenoli AF dvoverižni prelomi DNABisfenol A je ena izmed najbolj razširjenih sintezno pridobljenih spojin na svetu. Zaradi obsežne proizvodnje in uporabe za izdelavo številnih izdelkov, s katerimi prihajamo ljudje v stik vsakodnevno, je vseprisoten v okolju, človekova izpostavitev onesnažilu pa je postala praktično neizogibna. Bisfenol A je znan hormonski motilec in izkazuje številne škodljive učinke na organizme. Ugotovitvam o njegovem škodljivem delovanju so sledili ukrepi omejitve njegove proizvodnje oziroma popolne prepovedi njegove uporabe v določene namene, na tržišče pa so vstopile nove spojine, po strukturi in fizikalno-kemijskih lastnostih podobne bisfenolu A, ki jih imenujemo strukturni analogi bisfenola A. Postavlja se vprašanje, ali je njihova uporaba tudi bolj varna za okolje in ljudi. Glede na njihovo vse večjo razširjenost smo ljudje lahko izpostavljeni tudi večim analogom bisfenola A hkrati, zato so potrebne dodatne raziskave tudi na področju izpostavitve njihovim kompleksnim mešanicam. Najbolj razširjen in raziskan po svojih učinkih je bisfenol A, sledijo mu bisfenoli S, F in AF. Največ študij obravnava njihove mehanizme toksičnega delovanja preko motenja hormonskega sistema, manj pa je raziskano njihovo genotoksično delovanje. V magistrski nalogi smo se omejili na raziskovanje citotoksičnega in genotoksičnega delovanja bisfenolov A, S, F in AF ter njihovih kompleksnih mešanic v celični liniji humanega hepatoma (HepG2). Citotoksično delovanje smo ugotavljali s testom MTS, genotoksično delovanje pa z analizo prisotnosti dvoverižnih prelomov DNA preko zaznavanja žarišč γ-H2AX s pretočno citometrijo. Najprej smo proučili delovanje vsakega posameznega bisfenola pri izbranih koncentracijah, nato pa delovanje njihovih kompleksnih mešanic pri koncentracijah značilnih za okolje in človekovo izpostavitev. Teste smo izvedli pri dveh časovnih izpostavitvah, 24 in 72 ur. Rezultati naše magistrske naloge so pokazali, da je za celice HepG2 izmed vseh proučevanih bisfenolov najbolj citotoksičen bisfenol AF, najmanj citotoksičen pa bisfenol A, saj pri nobeni testirani koncentraciji, tako po 24- kot 72-urni izpostavitvi ni povzročil znižanja celične živosti. Največje genotoksično delovanje sta izkazala bisfenola F in AF. Po 24-urni izpostavitvi sta povečala število dvoverižnih prelomov DNA pri dveh najvišjih testiranih koncentracijah (10 in 20 μg/mL). Po 72-urni izpostavitvi je bisfenol F deloval genotoksično pri koncentraciji 20 μg/mL, medtem ko bisfenol AF pri necitotoksičnih koncentracijah ni povečal števila dvoverižnih prelomov DNA. Bisfenol A je deloval genotoksično pri najvišji testirani koncentraciji (20 μg/mL) po 72-urni izpostavitvi. Bisfenol S ni povzročil povečanja števila dvoverižnih prelomov DNA v celicah HepG2 pri nobeni testirani koncentraciji, tako po 24 kot po 72 urah. Kompleksne mešanice bisfenolov A, S, F in AF pri koncentracijah značilnih za okolje oziroma človekovo izpostavitev, tako po 24- kot tudi po 72-urni izpostavitvi, niso znižale celične živosti, prav tako niso povzročile povečanja števila dvoverižnih prelomov DNA v celicah HepG2. [L. Kač]20182020-09-17 09:48:53Magistrsko delo/naloga120256sl