<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=120189"><dc:title>Perinatalna asfiksija in vpliv dolgoročnih posledic pri otroku na družino</dc:title><dc:creator>Doberdrug,	Barbara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Globevnik Velikonja,	Vislava	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Skubic,	Metka	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>babištvo</dc:subject><dc:subject>porod</dc:subject><dc:subject>hipoksija</dc:subject><dc:subject>ishemija</dc:subject><dc:subject>encefalopatija</dc:subject><dc:subject>cerebralna paraliza</dc:subject><dc:subject>otroška invalidnost</dc:subject><dc:description>Uvod: Perinatalna asfiksija je stanje, ko je placentarna ali pljučna izmenjava plinov v plod ali iz njega ogrožena ali celo preneha delovati ter pride do delnega ali popolnega pomanjkanja kisika v vitalnih organih. Posledice perinatalne asfiksije se lahko kažejo na možganskem, kardio-vaskularnem, kardio-respiratornem in mišično-skeletnem organskem sistemu. Obsežne študije o posledicah invalidnosti otrok na družine so bile narejene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo »končno« priznano, da je družina, ki ima otroka s posebnimi potrebami, dejansko »družina s posebnimi potrebami«. Namen: Namen diplomskega dela je, da s pomočjo že obstoječe literature raziščemo perinatalno asfiksijo ter vpliv dolgoročnih posledic pri otroku na družino. S kvalitativno raziskavo, ki sledi, želimo ugotoviti, kako se družine soočajo z dolgoročnimi posledicami, kakšne prilagoditve so potrebne in kako to vpliva nanje. Metode dela: Za sistematični pregled že znane literature iz tega področja je uporabljena deskriptivna metoda dela. V nadaljevanju je uporabljena kvalitativna metoda zbiranja podatkov, in sicer intervju, pri katerem so bila vprašanja vnaprej razdeljena v sklope. Podatki so obdelani z metodo vsebinske analize. Raziskovalni vzorec predstavljajo tri prostovoljno javljene mame otrok, ki so doživeli perinatalno asfiksijo. Rezultati: Vse mame so se strinjale, da je bilo prvo soočenje z diagnozo in otrokovo prognozo šok. Vse tri intervjuvanke so se strinjale, da v družini otroka s posebnimi potrebami najbolje sprejme mama, ki tudi prevzame glavno skrb za otroka. Vse tri intervjuvanke so se strinjale, da otrok s posebnimi potrebami največkrat poslabša odnos med partnerjema. Vse so se strinjale, da otrok s težavami vpliva na število sorojencev. Vse intervjuvanke so povedale, da je največ negativnih komentarjev slišati s strani ljudi, ki otroka ne poznajo. Razprava in zaključek: Otroštvo veliko ljudi povezuje z obdobjem rasti in pridobivanja novih veščin, zato je invalidnost pri otroku še toliko težje sprejemljiva. Največ sprememb v življenju družine naj bi bilo po besedah intervjuvank na področju organizacije časa in socialnih stikov mame. Zavedati se moramo, da določeni strokovnjaki spremljamo te otroke in njihove družine en majhen del njihovega življenja. Za nas je bistveno, da staršem po najboljših močeh pomagamo sprejeti njihovega otroka takega, kot je.</dc:description><dc:publisher>[B. Doberdrug]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-17 07:46:31</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>120189</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
