<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=120129"><dc:title>Vrednotenje citotoksičnosti učinkovin za zdravljenje kronične limfocitne levkemije ex vivo</dc:title><dc:creator>Okretič,	Maja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Podgornik,	Helena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Škerget,	Matevž	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>kronična limfocitna levkemija</dc:subject><dc:subject>citotoksičnost</dc:subject><dc:subject>ex vivo vrednotenje</dc:subject><dc:subject>odpornost/občutljivost na zdravilne učinkovine</dc:subject><dc:subject>kromosomske preureditve</dc:subject><dc:description>V medicini se vedno bolj strmi k personalizirani terapiji z namenom zmanjševanja neželenih
učinkov zdravil ter obremenitve pacienta in izboljšanja izidov zdravljenja. Pri bolnikih s
kronično limfocitno levkemijo (KLL) je prilagoditev terapije še posebej priporočljiva, saj gre
za heterogeno in predvsem s starostjo povezano bolezen. Pri starejši populaciji je namreč
prisotna še komorbidnost in oslabljenost nekaterih telesnih funkcij. Prilagojena terapija je
zaželjena, vendar z in vitro testi težko napovemo in vivo odziv. V razvoju je veliko visoko
zmogljivih metod določanja odziva celic ex vivo in vrednotenja citotoksičnosti učinkovin.
V magistrski nalogi smo želeli preveriti nov pristop k zdravljenju bolnika s KLL s prilagojeno
terapijo z optimizacijo sistema HexascopeHEAMA. Analizirali smo 48 vzorcev krvi bolnikov
s KLL. Najprej smo periferne mononuklearne krvne celice izolirali ter inkubirali tri dni v
prisotnosti 30 različnih zdravilnih učinkovin (ZU) z različnimi koncentracijami. Za
optimizacijo metode smo preverjali vpliv časa inkubacije ter končne koncentracije celic na
mikrotitrski plošči ter ovrednotili ponovljivost testa. Za klinični del raziskave smo od teh 48-ih
vzorcev krvi izbrali 35 vzorcev in v interni podatkovni bazi KOH UKC Ljubljana poiskali še
podatke o genetskih spremembah, stopnji bolezni in prejetih terapijah. Na podlagi zbranih
podatkov smo lahko primerljali in ovrednotili naše analize.
S citotoksičnim testom HexascopeHEAMA smo ugotovili, da so bili za bolnike s KLL
rezultati ob ustrezni koncentraciji celic (10 × 106
/L) na mikrotitrski plošči in dovoljšni
infiltraciji limfocitov v krvi (70 %) skladni z zahtevami kakovosti in ponovljivi. Pri napovedi
odziva ex vivo z in vivo učinkovitostjo nismo bili uspešni, saj so nam manjkali podatki o
dejanskem rezultatu zdravljenja bolnika. Slabost pri izvedbi testa je bil tudi nabor ZU. Bolniki
s KLL se pogosto zdravijo s kombinacijo ZU, česar z našim sistemom nismo mogli testirati.
Za vpeljavo sistema v vsakdanjo prakso bi bilo morda smiselno razmisliti o spremembi nabora
ZU oz., dodati kombinacije (terapevtkse sheme) ZU s katerimi se bolniki zdravijo. Zaradi
dejstva, da se pri zdravljenju KLL praviloma uporabljajo tudi monoklonska protitelesa, ima
sistem HexascopeHEAMA omejeno uporabnost pri bolnikih s KLL, ker jih ne vključuje.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-16 08:45:20</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>120129</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
