<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=120016"><dc:title>Upogib slojevitega nosilca zaradi zaostalih napetosti</dc:title><dc:creator>Štukelj,	Ema	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Brojan,	Miha	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kompozitni nosilec</dc:subject><dc:subject>upogib</dc:subject><dc:subject>sistem enačb</dc:subject><dc:subject>robni pogoji</dc:subject><dc:subject>radij ukrivljenosti</dc:subject><dc:description>V zaključnem delu smo obravnavali upogib kompozitnega nosilca, ki je sestavljen iz več vzdolžnih plasti. Takšni nosilci se ponavadi uporabljajo za zmanjševanje mase ter prilagajanje želenih lastnosti materiala po debelini. V nalogi nas je zanimal preračun, ko ima nosilec dve plasti in več plasti. V prvem delu je izpeljana teorija upogiba tankih nosilcev, za katere velja Bernoullijeva predpostavka o ravnih prerezih. Izpeljali smo zvezo med napetostnim in deformacijskim stanjem za poljubno velike premike in zasuke pri čistem upogibu. Teorijo smo najprej preizkusili na nekaj računskih primerih, pri katerih smo upoštevali, da se ena plast v nosilcu segreje in zato raztegne. Za konec pa smo teorijo preverili še z eksperimentom, v katerem smo eno od plasti močno deformirali in jo pritrdili na nedeformirano plast. Po razbremenitvi se je takšen kompozitni nosilec deformiral v del krožnice. Primerjava med teoretičnimi izračuni in eksperimenti je pokazala dobro ujemanje med obema načinoma.</dc:description><dc:publisher>[E. Štukelj]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-15 08:30:38</dc:date><dc:type>Zaključna naloga</dc:type><dc:identifier>120016</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
