Ekstrateritorialna uporaba pogodb o človekovih pravicah in doktrina učinkaUrbas, Tadeja (Avtor) Kovič Dine, Maša (Mentor) Pristojnostekstrateritorialnostklavzula pristojnostiprostorski modelosebnostni modelMaastrichtska načela o ekstrateritorialni obveznosti državSvetovalno mnenje OC-23/17 (Okolje in človekove pravice)doktrina učinka.Države se z mednarodnimi pogodbami o človekovih pravicah lahko zavežejo k spoštovanju človekovih pravic in s tem prevzamejo obveznost te pravice zagotavljati posameznikom. To pa ne pomeni, da so jih države dolžne zagotavljati vsem. Države morajo človekove pravice torej zagotavljati le tistim posameznikom, ki sodijo v njihovo pristojnost. Na ta način se omeji domet uporabe pogodb o človekovih pravicah. Pristojnost držav pa ni omejena le na njihovo državno ozemlje, temveč se razteza tudi ekstrateritorialno, če se nosilec človekovih pravic nahaja zunaj ozemlja države, zavezane s to pogodbo. Vsaka pogodba o človekovih pravicah namreč posamično opredeli ekstrateritorialnost, ali prek klavzule za določitev obsega uporabe pogodbe ali pa je v odsotnosti take klavzule določitev obsega uporabe pogodbe prepuščena razlagi določb pogodbe. Pri razlagi se uporabljajo splošna pravila razlage mednarodnih pogodb, upošteva pa se tudi posebna narava teh pogodb, ki zahteva dinamično razlago v luči današnjih okoliščin. Možnost ekstrateritorialne uporabe pogodb o človekovih pravicah predvideva tako prostorski model pristojnosti, ki zahteva, da država izvaja učinkovit nadzor nad ozemljem zunaj državnih meja, kot tudi osebnostni model pristojnosti, ki zahteva podano oblast oz. nadzor nad posamezniki, katerih pravice so kršene. Primernost uporabe obeh modelov je bila naslovljena ter potrjena s strani mnogih mednarodnih mehanizmov, kot so Meddržavno sodišče, Odbor ZN za človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice in Medameriško sodišče za človekove pravice. Kljub temu da modela predstavljata dobro izhodišče za spopadanje z ekstrateritorialno pristojnostjo, oba ne uspeta zaobjeti vseh možnih kršitev človekovih pravic in sistematično izpuščata situacije, kjer država sicer ne izvršuje učinkovitega nadzora nad ozemljem zunaj njenih meja, je pa sposobna na svojem ozemlju te kršitve preprečiti. To omejitev naslovi doktrina učinka, ki je svojo obliko in mednarodno priznani pomen pridobila leta 2017 s Svetovalnim mnenjem OC-23/17 Medameriškega sodišča za človekove pravice, ki bistveno razširi obseg zaščite posameznikov s strani države. Določa namreč, da je pristojnost države podana že na podlagi vzročne zveze med dejanjem države in posledico, ki predstavlja kršitev človekove pravice, katero je bila država zmožna predvideti. Dosedanja sodna praksa, ki bi naslavljala to doktrino, je skromna, saj je sodišča še niso imela priložnosti obravnavati, vendar pa lahko v praksi mednarodnih sodišč ter pogodbenih teles že opazimo tendence sprejema vrste pristojnosti, ki temelji na vzročni zvezi.20202020-09-11 09:00:02Magistrsko delo/naloga119774sl