<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=119760"><dc:title>Spajanje kompozitov</dc:title><dc:creator>Soklič,	Jošt	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Klobčar,	Damjan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Spajanje</dc:subject><dc:subject>kompoziti</dc:subject><dc:subject>lepljenje</dc:subject><dc:subject>varjenje</dc:subject><dc:subject>mehanski spoji</dc:subject><dc:subject>hibridni spoji</dc:subject><dc:description>Kompozitni materiali se v sodobnem svetu vedno bolj uporabljajo, kar pa pomeni, da jih
moramo za pridobitev želenih produktov znati med seboj spojiti. Poznamo več različnih
metod spajanja kompozitov, ki pa so predstavljene v tej zaključni nalogi. Prvo je
predstavljeno lepljenje, kjer spoj ustvarimo s pomočjo lepila; tu je zelo pomembna priprava
površine. Druga je spajanje z varjenjem, kjer spoj ustvarimo s pomočjo toplote in pritiska.
Tretje je mehansko spajanje, kjer spoj dosežemo z uporabo spenjalnih elementov, kot so
vijaki in kovice. Zadnja metoda spajanja pa je hibridno spajanje, kjer spoj ustvarimo s
pomočjo kombinacije lepljenja, varjenja in spenjalnih elementov. Ugotovili smo, da je za
spajanje kompozitov najbolj uporabljena in raziskana metoda lepljenja, ostale metode pa so
primerne bolj za specifične materiale in aplikacije.</dc:description><dc:publisher>[J. Soklič]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-11 08:31:14</dc:date><dc:type>Zaključna naloga</dc:type><dc:identifier>119760</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>