Modeliranje ataktične in izotaktične polimetakrilne kisline s poudarkom na odvisnosti strukture od taktičnosti in dielektrične konstante topilaBerglez, Tilen (Avtor) Kogej, Ksenija (Mentor) polimetakrilna kislinamolekulsko modeliranjesemiempirične metodetaktičnostdieletrična konstantaV magistrskem delu sem se ukvarjal z molekulskim modeliranjem polimetakrilne kisline (PMA) s pomočjo semiempiričnih metod. Neionizirana ataktična in izotaktična oblika PMA se v raztopini obnašata različno, obnašanje je močno odvisno tudi od topila. Pokazal sem, da se strukturi verig obeh oblik v raztopini bistveno razlikujeta. Izotaktična oblika tvori dve ravnotežni strukturi, vijačno in polkrožno verigo. Ataktična oblika na drugi strani tvori le polkrožne verige, ki pri daljših verigah prehajajo v obliko zanke. Primerjava solvatacijskih energij obeh oblik je pokazala, da je izotaktična oblika bistveno slabše solvatirana, na kar kaže tudi njena netopnost v vodi. Primerjal sem tudi strukturo in solvatiranost obeh verig v vodi in dimetilsulfoksidu (DMSO), vendar rezultati niso pokazali pričakovanih razlik. Strukture in solvatacijske energije so bile zelo podobne, kljub temu, da se izotaktična oblika v neionizirani obliki v vodi ne topi, medtem ko je v DMSO topna. Poleg tega sem v obeh topilih poskusil oceniti tudi interakcijsko energijo in geometrijo dveh krajših fragmentov PMA. Izkazalo se je, da so interakcijske energije splošno po absolutni vrednosti večje za izotaktično obliko, s čimer tudi lahko razložimo veliko tendenco po medmolekulski asociaciji in slabšo topnost izotaktične oblike PMA, saj je manj karboksilnih skupin na voljo za tvorbo vodikovih vezi s topilom. To vodi do slabše solvatacije v topilih, ki lahko tvorijo vodikove vezi s PMA.20202020-09-03 09:45:00Magistrsko delo/naloga119125sl