<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=118172"><dc:title>Funkcionalizacija poroznega polimernega nosilca z dekstranskim slojem za vezavo celic</dc:title><dc:creator>Kunc,	Lorena	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Podgornik,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>afinitetna kromatografija</dc:subject><dc:subject>funkionalizacija poroznega polimernega nosilca</dc:subject><dc:subject>dekstran</dc:subject><dc:subject>BCA metoda</dc:subject><dc:subject>celice</dc:subject><dc:description>Z razvojem regenerativne medicine in tkivnega inženirstva je narasla potreba
po razvoju afinitetnih metod izolacije celic. Zaradi specifičnosti in čistosti je glavni
kandidat kromatografija. Ozko grlo kromatografije pa še vedno ostaja čiščenje in
izolacija večjih količin specifičnih proteinov in določenih populacij celic, predvsem
matičnih celic. Konvektivna afinitetna kromatografija je zelo učinkovita metoda za
ločevanje velikih biomolekul, kot so večji proteini, virusi, bakteriofagi, DNA in celice.
Monoliti imajo značilno porozno strukturo, kjer so pore medsebojno povezane in s tem
omogočajo hitro izmenjavo molekul na osnovi konvektivnega prenosa snovi. Pri tem je
pomembno, da ne prihaja do nespecifičnih interakcij s površino, kar je še posebej
pogosto pri velikih makromolekulah in celicah. To lahko zmanjšamo z uvedbo
hidrofilnega sloja. Ena možnost je polietilen glikol (PEG), če pa želimo vezati na tak
sloj afinitetne ligande, je boljša alternativa dekstran, ki ima več reaktivnih mest za
površinsko imobilizacijo, kar se odraža v visoki gostoti biološko aktivnih molekul. Prav
uvedba sloja dekstrana je bil tudi glavni cilj mojega magistrskega dela.
Magistersko delo je bilo razdeljeno v tri sklope. V prvem sklopu sem porozne
polimerne nosilce kemijsko modificirala z etilendiaminom in karbonildiimidazolom, in
s tem pridobila funkcionalne skupine na površini. V drugem sklopu sem se osredotočila
na razvoj vezave dekstranskega sloja, ki bi izboljšal kovalentno imobilizacijo
biomolekul in zmanjšal nespecifične interakcije celic s površino. Dekstran sem z
natrijevim periodatom oksidirala po principu Malapradove reakcije ter ga kovalentno
vezala na pore nosilca. Za določitev števila veznih mest sem razvila kvantitativno BCA
metodo za določevanje karbonilnih skupin, ki je sicer namenjena določanju količine
proteinov. V zadnjem sklopu poskusov pa sem na porozne polimerne nosilce vezala
protitelesa proti antigenu CD20 in jih inkubirala v krvnem lizatu pacienta s KLL.
Limfocite, ki so se vezali na porozne polimerne nosilce, sem opazovala s svetlobno in
fluorescenčno konfokalno mikroskopijo.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-08-25 11:25:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>118172</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
