<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=118067"><dc:title>Zahod in islamski svet skozi zgodovino</dc:title><dc:creator>Potočnik,	Dragan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>islamski svet</dc:subject><dc:subject>Omajadski kalifat</dc:subject><dc:subject>Abasidski kalifat</dc:subject><dc:subject>Zahod in islam</dc:subject><dc:subject>kolonizacija</dc:subject><dc:subject>Prednje Azije</dc:subject><dc:subject>Osmanski imperij</dc:subject><dc:description>Odnosi med Evropo in islamskim svetom so bili pogosto zaznamovani z nasiljem in spopadi. V času Omajadskega kalifata (661–750) so muslimani zasedli sveto mesto kristja-nov, judov in muslimanov Jeruzalem, oblegali Konstantinopel, prodrli na Pirenejski polotok in jug Evrope. V tej prvi fazi širjenja kalifata se je islam soočal z vse hujšimi boji v svojih vrstah. Že kmalu po nastanku islama so bile znotraj islamskega sveta razlike, v glavnem med prevladujočo sunitsko obliko in šiiti. Odgovor evropskega krščanstva na prvi veliki džihad so bile rekonkvista in križarske vojne. Na vzhodu se je krščanska kraljevina Gruzija osvobodila in zagospodarila nad velikim oze-mljem od Črnega morja do Kaspijskega jezera. V osrčju Sredozemlja so se krščanski osvajalci izkrcali na Siciliji in Sardiniji in ju odvzeli muslimanom. Višek konflikta v tej fazi so pred-stavljale križarske vojne. V njih so skupine kristjanov iz Evrope osvojile in za nekaj časa obdržale območja v Siriji in Palestini. V času Abasidskega kalifata (751–1258) so muslimani sicer utrdili meje na vzhodu ter celo osvojili Sicilijo in Kreto, kljub temu pa so Bizantinci prodirali vedno globlje na območje kalifata. Na območju osrednje Azije so v tem času nastale polavtonomne vladavine. Egipt in sirsko-palestinski prostor sta leta 969 padla v roke dinastije Fatimidov. Neenotnost in krizo znotraj islamskega sveta so v 11. stoletju dodatno poglobili Seldžuki in nato v prvi polovici 13. stoletja še vdori Mongolov, ki so leta 1258 dokončno zlomili Abasidski kalifat. Na meji med muslimani in kristjani v Anatoliji je v 13. stoletju nastala osmanska država. Sledila je nova sveta vojna. Osmanski sultani so se imeli za legitimne naslednike bizantin-skih cesarjev. Osvojitvi Konstantinopola, ki je postal prestolnica turškega imperija, so sledili napadi proti zahodu. V času vladavine Sulejmana Veličastnega (1520–1566) je bil imperij na vrhuncu moči. Odgovor na drugi džihad je ekspanzija Evrope, in ni presenetljivo, da je začela na nasprotnih koncih Evrope, tam, kjer so stoletja dolgo vladali muslimani: na Pirenejskem polotoku in v Rusiji. Predvsem portugalske in španske, kasneje pa tudi angleške in nizozemske ladje so se ustavljale na obalah islamskih držav in začele najprej s trgovino, nato pa tudi z osvajanjem strateških točk. Z vzponom evropskih držav v 19. stoletju so predvsem Velika Britanija, Francija in Rusija začele postopno zasedati območja Prednje in osrednje Azije. Razlogov, da je islamski svet postal lahek plen evropskih držav in da je bila islamska civilizacija le še bleda senca nekdanje veličine, je bilo več. Najpomembnejši so bili korupcija in nesposobni vladarji, neenotnost islamskega sveta (suniti, šiiti), politična nestabilnost, prepočasne refor-me, splošna tehnična zaostalost in seveda agresivna politika evropskih držav.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2020-08-18 13:13:34</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>118067</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
