Muslimani kot drugi v folklori in literaturiGolež Kaučič, Marjetka (Avtor) muslimanifolkloraliteraturareprezentacijeDrugikulturareligijaNa podlagi tekstualne in kontekstualne analize besedil, spoznanj folkloristike, zgo-dovine in sociologije smo raziskovali upodobitve islama in pripadnika islama v literaturi in folklori. Spraševali smo se, ali so se podobe drugega morda oblikovale tudi ob teh temati-zacijah. V članku presojamo, ali je stereotipizacija islama in njegova večinoma negativna po-doba, znana iz folklornih in literarnih besedil, vplivala na odnos do islama kot religije in prek tega tudi do pripadnikov te religije ter ali se ta negativna podoba sčasoma lahko preoblikuje v pozitivno. Analizirali smo izbrane ljudske pesmi, ljudske pripovedi ter literarna besedila od Aškerca do sodobnosti glede na reprezentacijo in konceptualizacijo islama. Na podlagi analize besedil in teoretskih spoznanj ugotavljamo, da podoba muslimana ali Turka iz folklo-re in literature 19. stoletja prikazuje ontološko, religiozno in kulturno drugačnega tujega, kar povzroča odpor. Toda ko pesnik Aškerc obišče muslimansko okolje konec 19. stoletja, gre za časovni in personalni odmik od obdobja turških vpadov, in takrat se stereotipizacija prekine, drugačna izkušnja stika z islamom ga celo navduši, v njem odkriva podobnosti s krščanstvom, hkrati pa eksotiko, ki ga še posebej privlači. A še vedno se v pesmih skrivajo kritični toni. Negativna podoba pripadnikov islama v folklori in literaturi 19. stoletja prevla-duje, saj je kolektivni spomin na turško divjanje in povezanost islama in muslimanov z na-siljem izjemno trdovraten. Drugače pa je v literaturi prve svetovne vojne, saj je prav zaradi eksistencialne ogroženosti vseh udeležencev vojne v njej odsotna bojazen pred drugim, ki je muslimanske vere. Odnos do muslimanskega drugega po letu 1991 pa je predstavljen nevtralno, morda so negativne le tiste podobe, ki izhajajo iz arabskega sveta, sveta, ki je bil preveč oddaljen od nas in ga nismo poznali. Razprava je poskusila zajeti različnost odnosov do muslimanskega drugega, tako kot jih je bilo mogoče razbrati iz reprezentacij. Slovstvena podoba islama tako ni recept za dialog z drugim in drugačnim, je le možnost, da prek teh tematizacij ugotavljamo enoplastnost ali večplastnost teh podob. Ne moremo pa v analizo teh podob niti v njihov kontekstualni okvir aplicirati sodobnih medreligijskih trendov. Sodobna spoznanja, da dialog lahko poteka le na osebni ravni, da je mogoč le ob sprejemanju kulturne in religiozne različnosti, ki pa izhaja iz preseganja doktrinalnih in dogmatskih zapovedi tako islama kot krščanstva, vidimo tudi v nekaterih analiziranih besedilih.20192020-08-18 13:13:06Neznano118064sl