<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=118021"><dc:title>Primerjava psihometričnih lastnosti provokacijskih testov za osebe s sindromom zapestnega prehoda - pregled literature</dc:title><dc:creator>Gliebe,	Katja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kacin,	Alan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Hlebš,	Sonja	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>sindrom karpalnega kanala</dc:subject><dc:subject>diagnostika</dc:subject><dc:subject>klinični provokacijski testi</dc:subject><dc:subject>Tinelov test</dc:subject><dc:subject>Phalenov test</dc:subject><dc:subject>test dviga rok</dc:subject><dc:description>Uvod: Sindrom zapestnega prehoda je najpogostejša periferna nevropatija na zgornjem udu, pri katerem gre za utesnitev medialnega živca v predelu zapestja. V večini primerov je diagnoza postavljena že iz anamneze in pregleda pacienta, za potrditev diagnoze pa se uporabljajo tudi elektromiografske diagnostične metode in provokacijski testi. Med klinične teste spadajo Tinelov test (udarjanje po palmarni strani zapestja), karpalni kompresijski test (pritisk na medialni živec), Phalenov test (fleksija zapestja) in test dviga zgornjih udov. Med seboj se razlikujejo po psihometričnih lastnostih. Namen: s pregledom literature želimo oceniti ter primerjati psihometrične lastnosti (veljavnost, specifičnost, občutljivost) kliničnih provokacijskih testov, za oceno oseb s sindromom zapestnega prehoda. Metode dela: v diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo s sistematičnim pregledom literature. Pri izdelavi diplomske naloge so bile za iskanje literature oz. člankov uporabljene podatkovne zbirke PubMed, Researchegate, Springeropen, Cobiss in brskalnik Google Scholar. Iskanje je bilo omejeno na rendomizirane kontrolirane poskuse v slovenskem ali angleškem jeziku, prosto dosegljive celotne članke. Iskanje ni bilo omejeno na določeno časovno obdobje objave virov. Rezultati: v začetni fazi diagnosticiranja sindroma zapestnega prehoda je ključna dobra anamneza ter klinična slika pacienta. Za stopnjo utesnitve medianega živca se priporoča uporaba elektromiografskih diagnostičnih  metod, v kombinaciji s kliničnimi provokacijskimi testi. Pregled literature je pokazal, da je test dviga zgornjih udov bolj občutljiv in specifičen provokativni test (s 86,6 % specifičnostjo in 89,5 % občutljivostjo) kot Phalenov in Tinelov test. Karpalni kompresijski test ima podobno občutljivost in specifičnost kot test dviga zgornjih udov, hkrati pa je tudi najbolj veljaven test (z 89,8 % veljavnostjo). Razprava in zaključek: Phalenov in Tinelov test sta označena za najbolj uporabljena testa za klinično oceno pacientov s sindromom zapestnega prehoda, vendar veljata za srednje občutljiva, specifična ter veljavna provokacijska testa. Prihodnje študije bi morale hkrati primerjati vse štiri klinične provokacijske teste na isti skupini preiskovancev.</dc:description><dc:publisher>[K. Gliebe]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-08-13 07:46:47</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>118021</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
