<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=117783"><dc:title>Diferenciacija limfocitov T s stresnimi zunajceličnimi vezikli</dc:title><dc:creator>Erjavec,	Klavdija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Benčina,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Mancek Keber,	Mateja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>imunologija</dc:subject><dc:subject>oksidativni stres</dc:subject><dc:subject>zunajcelični vezikli</dc:subject><dc:subject>BMDC</dc:subject><dc:subject>IL-23</dc:subject><dc:subject>diferenciacija</dc:subject><dc:subject>limfociti Th17</dc:subject><dc:subject>IL-17</dc:subject><dc:description>Človeški organizem se na oksidativni stres, ki poganja sterilno vnetje, odzove z mehanizmi prirojene imunosti, ki jih sproži prepoznavanje molekul oziroma strukturnih motivov, značilnih za poškodovano tkivo (DAMP). Posledica tega odziva je tudi sproščanje stresnih zunajceličnih veziklov (sEV), glavnih akterjev medceličnega komuniciranja, preko katerih celice odstranjujejo oksidirane molekule. Na ta način lahko usmerjajo tudi pridobljeni imunski odziv v smeri različnih efektorskih povezav limfocitov T. Slednje je odvisno predvsem od ustrezne aktivacije in zorenja dendritičnih celic. V obsegu magistrske naloge smo zato želeli ovrednotiti vpliv sEV na diferenciacijo limfocitov T, predvsem preko IL-23/Th17 poti. Čeprav endogeni ligandi delujejo preko istih receptorjev kot ligandi pri mikrobih, smo ugotovili, da sEV sprožijo drugačen imunski odziv kot LPS, kar potrjujejo tudi razlike v njunem signaliziranju. S pomočjo kvantitativnega PCR smo določili izražanje mRNA provnetnih citokinov, predvsem I	l23, kot tudi drugih citokinov, po stimulaciji dendritičnih celic s sEV. Naivne limfocite T CD4+, ki smo jih izolirali iz vranice, smo stimulirali s kokulturo dendritičnih celic, ter spremljali koncentracijo citokinov IL-17 in IL-2 s testom ELISA. Rezultati raziskave so pokazali, da količina citokinov, ki se je izločila iz dendritičnih celic, ni zadostovala za uspešno diferenciacijo limfocitov T v tip Th17 in ne v tip Th1. Dodatna stimulacija s sEV in daljši čas gojenja v kokulturi sicer privedeta do izločanja IL-17, vendar premalo, da bi lahko govorili o uspešni diferenciaciji tipa Th17. Natančen molekularni mehanizem delovanja sEV na diferenciacijo limfocitov T tako ostaja deloma neraziskan. V prihodnje bodo za njegovo razjasnitev potrebne dodatne raziskave, predvsem v smislu aktivacije samega mehanizma, posledic aktivacije v odnosu do kroničnih bolezni, ter načinov njegove inhibicije.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-07-26 07:15:08</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>117783</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
