<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=117739"><dc:title>Prepoznavanje nadarjenih učencev z raziskovalnim poukom</dc:title><dc:creator>Palcich,	Sandra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Čepič,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>raziskovalno učenje</dc:subject><dc:description>Odkrivanje nadarjenih, talentiranih in nadpovprečno sposobnih oseb je vedno bilo pomembno za razvoj in napredek družbe. V vzgoji in izobraževanju lahko v tej smeri veliko naredimo z zgodnjim odkrivanjem nadarjenosti – tako omogočimo, da z nadarjenimi učenci delamo ustrezno, da gojimo in spodbujamo njihove prednosti, da jim pomagamo premostiti njihove morebitne šibkosti. Le skupek naštetega omogoča razvoj njihovega celotnega potenciala.
Poudariti velja, da se nadarjenost lahko kaže na mnogih različnih področjih. Velikokrat so kriteriji za nadarjenost jasni – nadarjeni glasbeniki imajo na primer izreden posluh, smisel za ritem ter razvito ustrezno motoriko za igranje izbranega inštrumenta; nadarjeni športniki dosegajo najboljše rezultate v svoji generaciji; nadarjeni umetniki se znajo izražati skozi različne oblike umetnosti, in še bi lahko naštevali. Že dolgo pa vemo, da so nekateri ljudje izjemno uspešni v iskanju vzorcev in vzročno-posledičnih povezav v naši okolici. Ti ljudje so pogosto uspešni kot znanstveniki na različnih področjih in, kadar se usmerijo v naravoslovje,  za njih lahko trdimo, da so nadarjeni na naravoslovnem področju. Prav znanstveniki so tisti, ki družbi prinašajo napredek, žal pa je kljub temu fenomen naravoslovno nadarjenih otrok, torej otrok, ki bi lahko postali znanstveniki, še vedno relativno slabo raziskan. 
Mnogi raziskovalci so že opazili, da standardizirani testi za odkrivanje nadarjenosti ne odkrijejo vseh nadarjenih. Tako so pogosto iz različnih vzrokov spregledani otroci, ki so del manjšin, otroci priseljencev, otroci, ki prihajajo iz za šolo manj spodbudnega okolja ter dvojno izjemni otroci (otroci s primanjkljaji, ki so hkrati nadarjeni). Ti otroci običajno za šolo in kakršnokoli šolsko delo niso motivirani, zato se na testih odrežejo slabše kot njihovi vrstniki, ali pa zaradi drugih primanjkljajev, kot so na primer pomanjkljiv besedni zaklad, težave z branjem, pisanjem, računanjem, novim jezikom, ravni dosežkov vrstnikov enostavno ne dosegajo.
Omenili smo že, da naravoslovno nadarjeni otroci pogosto odrastejo v znanstvenike. Prav zato se zdi samoumevno, da je način učenja, ki takšnim otrokom ustreza, izpeljan iz prave znanstvene metode. Takšnemu pouku rečemo raziskovalni pouk oziroma učenje z raziskovanjem. Temeljna značilnost raziskovalnega učenja je učenčeva aktivnost, kot cilj pa sta pri tem načinu pouka navedeni tako odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje, kot tudi sama pot, po kateri smo do tega odgovora prišli. 
V magistrskem delu predstavimo učno enoto, ki smo jo oblikovali po pravilih raziskovalnega učenja in ki bi lahko predstavljala osnutek inštrumenta za odkrivanje naravoslovno nadarjenih učencev. V učni enoti obravnavamo nekatera sodobna znanstvena spoznanja, ki še niso vključena v učni načrt in o katerih se v vsakdanjem življenju običajno ne pogovarjamo – kljub temu, da se z njimi srečujemo vsakodnevno. Prav zaradi tega naj bi vsi učenci pri raziskovalnem učenju ob tej enoti začeli z iste točke, brez kakršnegakoli predznanja. Poleg tega je učna enota zastavljena tako, da od učenca ne zahteva zapletenega računanja ali gostobesednega strokovnega izražanja. S tem smo se ognili oviram standardiziranih testov za odkrivanje nadarjenih, o katerih smo pisali nekaj vrstic višje.
Učna enota je sestavljena iz petih nalog. S prvo nalogo preverimo otrokovo predznanje. V drugi nalogi se otroci prvič srečajo z digitalnim mikroskopom ter z njim opazujejo pisano fotografijo na računalniškem zaslonu. Tukaj želimo, da otrok sam navede čim več svojih opažanj. V tretji nalogi učenec z digitalnim mikroskopom sistematično opazuje, kako nastanejo različne barve na računalniškem zaslonu. Svoje znanje nato učenec uporabi v četrti in peti nalogi, ki jima rečemo tudi »identifikacijski nalogi«. Te dve nalogi namreč preverjata, v kolikšni meri je učenec razumel pravila aditivnega mešanja barv, ki jih je pravkar spoznal v tretji nalogi. 
V raziskavi je sodelovalo 44 učencev iz dveh slovenskih osnovnih šol. V deležu pravilnih odgovorov je izstopalo 5 učencev, še posebno pa je izstopal en učenec, ki je na prav vsa vprašanja odgovoril pravilno. Odgovore teh učencev smo podrobno analizirali ter v njih poiskali značilnosti, ki jih običajno pripisujemo nadarjenim učencem. 
Uspešnost učencev pri spopadanju z našo učno enoto smo primerjali tudi z njihovimi ocenami. Samo eden izmed izpostavljenih je bil med najuspešnejšimi tudi učno. Ostali sicer so učno uspešni, vendar imajo v povprečju nekoliko nižje zaključne ocene kot nekateri drugi vrstniki, ki so se pri naši učni enoti slabše izkazali. Kljub temu, da so nekateri učenci čisti odličnjaki, so se na naših preizkusih odrezali slabše kot njihovi učno nekoliko manj uspešni kolegi. Učni uspeh torej ni povezan z uspešnostjo reševanja naše učne enote.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-07-24 03:38:24</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>117739</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
