Vpliv črne smrti na ikonografski motiv personificirane smrti v slikarstvu toskanskega trecentaKaluža, Tine (Avtor) Germ, Tine (Mentor) personificirana smrtčrna smrtmakabristična ikonografijaToskanaslikarstvoToskanska personifikacija smrti v trecentu v splošnem velja za prvi ikonografski motiv v upodabljajoči umetnosti zahodnega sveta, ki smrt občinstvu predstavi v oprijemljivi, človeku podobni obliki. Oborožena in predstavljena v različnih fazah razkroja, srh vzbujajoča prikazen tudi po skoraj sedmih stoletjih v gledalcu sproža čustven odziv. Njeno jasno izražana sporočila o minljivosti človeka in tesnobah ob čakanju na njen prihod, se, žal zgolj navidezno, dobro ujemajo z aktualnimi historiografskimi razpravami o črni smrti, ki s pomočjo demografskih in epidemioloških prijemov, v posameznih regijah kažejo na kar 50% smrtnost, kar je mnogo več od ustaljenih ocen (20-30%). Pojav makabristične ikonografije je v starejši literaturi složno pripisan črni smrti, omenjene raziskave pa utegnejo nekatera zakoreninjena prepričanja o izvorih personificirane smrti v prvi epidemiji kuge še okrepiti. S pomočjo ohranjenih primerov prvih upodobitev personificirane smrti bomo skušali pojasniti, da črna smrt zagotovo ni bila odločilni faktor pri nastanku obravnavanega ikonografskega motiva, saj se je ta pojavil že pred prihodom epidemije, sicer v izoliranem samostanskem okolju. Črna smrt pri proučevanju ikonografskega motiva personificirane smrti ni nepomembna, saj je omogočila nadvse gladek prehod motiva iz kroga samostanske askeze v širše, tudi laične množice, ki so se odtlej v njem prepoznale. Zanimalo nas bo, kako je motiv v desetletjih pred kugo nastal ter, kako je epidemija s posegom v ustaljene navade, povezane s smrtjo in umiranjem, vanj posegla in ga spreminjala. Pri tem nam bodo pomagale tako demografske in epidemiološke študije, kot tudi sočasni literarni in kronistični viri.20202020-07-18 08:15:18Magistrsko delo/naloga117646sl