<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=117532"><dc:title>Primerjava uspešnosti vnosa DNA v rakave celice z elektroporacijo in s transfekcijskim sistemom K2®</dc:title><dc:creator>Fabjan,	Danijela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Čemažar,	Maja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>genski elektroprenos</dc:subject><dc:subject>elektroporacija</dc:subject><dc:subject>transfekcijski sistem K2</dc:subject><dc:subject>lipofekcija</dc:subject><dc:subject>kationski lipidi</dc:subject><dc:subject>plazmid pEGFP</dc:subject><dc:subject>citosolni senzor DDX60</dc:subject><dc:description>Gensko zdravljenje je naprednejši način zdravljenja v medicini. Vnos genskega materiala v tarčne celice označujemo z izrazom transfekcija. Med nevirusnimi metodami se uveljavlja elektroporacija kot fizikalna metoda, pri kateri s pomočjo zunanjega električnega polja povečamo prepustnost celične membrane in s tem omogočimo vnos molekul v celice ter kemijski načini, med katerimi je najbolj pogost vnos z lipidi. Uspešnost vnosa DNA v sesalske celice je odvisna od številnih parametrov. Poleg učinkovitosti transfekcije in stopnje izražanja reporterskega proteina, je pri vseh metodah pomembno tudi preživetje celic in aktivacija gostiteljskega imunskega sistema. V magistrski nalogi smo želeli ugotoviti uspešnost genskega elektroprenosa z uporabo elektroporacije in transfekcijskega sistema K2, kot transfekcije posredovane s kationskimi lipidi. Dokazali smo, da transfekcijski sistem K2 predstavlja boljšo izbiro za in vitro vnos plazmidne DNA v celice mišjega melanoma. V primerjavi z elektroporacijo je bil delež transfeciranih celic po transfekciji s transfekcijskim sistemom K2 večji na celicah z nižjim metastatskim potencialom B16F1, intenziteta fluorescence pa je bila statistično značilno višja na celicah z višjim metastatskim potencialom B16F10. Transfekcijski sistem K2 se je izkazal za povsem netoksično metodo. Poleg tega ni aktiviral citosolnega senzorja DDX60, s katerim celice zaznavajo prisotnost tuje DNA, kar lahko vodi v aktivacijo signalnih poti in izzove apoptozo celic. Po genskem elektroprenosu smo zaznali povečano izražanje citosolnega senzorja DDX60, majhen delež preživelih celic in razlike v učinkovitosti transfekcije glede na izbrano podvrsto celic. Transfekcijski sistem K2 je bil uspešnejši tudi od kontrolne metode lipofekcije.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-07-15 07:15:09</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>117532</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>