<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=117407"><dc:title>Vpliv modifikacij na lastnosti mezoporoznega silicijevega dioksida</dc:title><dc:creator>Pancar,	Kaja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Cerc Korošec,	Romana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Sever Škapin,	Andrijana	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>silicijev dioksid</dc:subject><dc:subject>mezoporoznost</dc:subject><dc:subject>funkcionalizacija površine SiO2</dc:subject><dc:subject>organosilan</dc:subject><dc:description>V laboratoriju sintetiziran silicijev dioksid predstavlja obetaven material za številne aplikacije: kot dostavni sistem zdravilnih učinkovin, senzorski sistem za zaznavanje analitov (preko adsorpcije) in kot katalitski sistem. Z uporabo površinsko aktivnih snovi ali polimerov je mogoče pripraviti delce SiO2 z dobro definirano porozno strukturo. Takšen material ima premer kanalov por med 2 nm in 50 nm in se po IUPAC imenuje mezoporozni material. Z nadaljnjimi modifikacijami lahko na površino mezoporoznega SiO2 kovalentno vežemo organske funkcionalne skupine, s čimer mu spremenimo lastnosti ter funkcionaliziramo površino materiala za določen namen. Proces pripenjanja novih funkcionalnih skupin na površino materiala imenujemo funkcionalizacija. Modifikacija SiO2 ni enoznačna in enostavna, saj nanjo vpliva veliko parametrov, ki imajo močan vpliv na lastnosti končnega produkta. Nedvoumno karakterizacijo otežuje tudi nehomogenost površine sintetiziranega materiala.
Namen mojega magistrskega dela je bila sinteza mezoporoznih delcev SiO2 in nadaljnje sistematične modifikacije njihove površine z različnimi organosilanskimi reagenti. S tem postopkom na površino SiO2 kovalentno vežemo aminske, tiolne, etilne oz. fenilne skupine. Funkcionaliziran mezoporozni SiO2 smo okarakterizirali s sorpcijo dušika, infrardečo spektroskopijo, FE-SEM ter TG/DTG meritvami. Sposobnost adsorpcije molekul barvila na površino SiO2 smo ovrednotili z merjenjem količine adsorbiranega barvila, za kar smo uporabili UV-Vis spektrometrijo. Rezultate karakterizacije modificiranih SiO2 materialov smo med seboj primerjali in jih povezali s parametri modifikacij.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-07-09 14:30:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>117407</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
