<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=117373"><dc:title>ANALIZA SODNE PRAKSE O VROČANJU V PREKRŠKOVNIH POSTOPKIH</dc:title><dc:creator>CUDER,	MAJA	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kovač,	Polonca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>postopek o prekršku</dc:subject><dc:subject>vročanje</dc:subject><dc:subject>uporaba določb ZUP</dc:subject><dc:subject>delo v splošno korist</dc:subject><dc:description>Vročanje je nadvse pomemben del vsakega postopka, saj v primeru, da akti prekrškovnega ali sodnega organa niso vročeni, ne nastopijo njihovi pravni učinki, kar pa ni v skladu z javnim interesom kot ključno lastnostjo tega javnopravnega razmerja.
Temo analiza sodne prakse o vročanju v prekrškovnih postopkih sem izbrala, ker se mi zdi zanimiva in uporabna, saj ponuja dovolj primerov za analizo stanja in trendov na področju težav in uporabljenih rešitev pri vročanju v prekrškovnih zadevah. Namen magistrskega dela je bil opraviti poglobljeno študijo uporabe določil ZUP o vročanju v postopku o prekršku in ugotoviti, v katerih primerih se uporabljajo pravila ZP-1 in ZUP, tako na splošno kot pri delu v splošno korist. V ta namen sem preučila in analizirala slovensko sodno prakso s področja vročanja v postopku o prekršku. Analiza je vsebovala odločbe višjih sodišč, Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, izdanih v obdobju od 2014 do junija 2020.
Rezultati empirične raziskave so pokazali, da so določbe ZUP in ZP-1 jasne, zato je sodna praksa tudi na prekrškovnem področju glede vročanja enotna na vseh ravneh. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da element obravnave vročanje po pooblaščencu poleg elementa obravnave fiktivne vročitve predstavlja najbolj sporno dilemo v sodnih odločbah, medtem ko to ne velja za vročanje v tujino. S pomočjo primerjalne analize sem preučila tudi nemško pravno ureditev o vročanju v postopku o prekršku. Rezultati raziskave so pokazali, da je ureditev vročanja v nemškem in slovenskem pravnem sistemu primerljiva, razlike so predvsem pri določitvi okoliščin fiktivne vročitve, kjer je slovenska zakonodaja bolj zadržana. Rezultati so uporabni kot analitičen prispevek k upravno-pravni znanosti, zlasti pa za izboljšave predpisov z vnosom bolj fleksibilnih norm ob ohranitvi pravne varnosti in enotne prakse.</dc:description><dc:publisher>[M. Cuder]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-07-08 14:15:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>117373</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
