Socialne spretnosti učencev v osnovni šoli s prilagojenim programomPlavčak, Darja (Avtor) Kobolt, Alenka (Mentor) socialno učenjeTematika doktorske disertacije so socialne spretnosti učencev prilagojenega vzgojno-izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Otroci, ki se vključujejo v ta program, imajo ob lažji motnji v duševnem razvoju pogosto tudi težave v socialnem in emocionalnem razvoju, zato potrebujejo vrsto primernih podpor, prilagoditev ter spodbud tako primarnega (družina) kot sekundarnega socialnega okolja (vrtec, šola). Primernih podpor pa so praviloma potrebne tudi njihove družine. Le-te imajo podobne, a hkrati tudi drugačne potrebe od družin z otroki brez posebnih potreb. Vzgoja in podpora otroku s posebnimi potrebami terja dodaten čas, večje razumevanje, potrpežljivost, znanje ter s tem dobršno mero odpornosti in prizadevnosti staršev. Pogosto sodijo družine teh otrok v skupino ranljivih družin ali družin z mnogimi stresi, kar dodatno oteži razvoj in odraščanje otrok s posebnimi potrebami. Čeravno so sodobni vrtci in šole do različnih ranljivih skupin učencev načelno inkluzivno naravnani in organizirajo vrsto podpor, potrebujejo te družine in njihovi otroci celostne in dolgotrajne podpore. Eni od teh podpor, ki je usmerjena v razvoj in utrjevanje socialnih kompetenc otrok v šolah z nižjim izobrazbenim standardom, je posvečeno to delo. V prilagojenem vzgojno-izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom je socialno učenje vpeto v celoten vzgojno-izobraževalni program, usmerjeno in strukturirano pa se izvaja v obliki specialnopedagoške dejavnosti socialno učenje, ki je v predmetnik umeščeno od prvega do šestega razreda. Ker je dejavnost strukturirana, jo lahko razumemo kot socialni trening, ki vključuje vrsto raznolikih pristopov: lutkovni pristop, plesno-gibalne dejavnosti, glasbene in likovne dejavnosti itd. V drugih oblikah socialnega učenja se ti pristopi lahko izvajajo kot samostojne dejavnosti ali pa se med seboj kombinirajo; v obeh primerih jih je treba prilagoditi posebnim potrebam otrok. V empiričnem delu doktorske disertacije je opisana izvedena akcijska raziskava v treh skupinah učencev (skupaj dvanajst učencev) prilagojenega vzgojno-izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom, in sicer v okviru specialnopedagoške dejavnosti socialno učenje. V raziskavi so poleg beleženja izvedenih pedagoških ur socialnega učenja podatki pridobljeni s pomočjo triangulacije virov (starši, razredničarka, strokovna dokumentacija), svetovalnih pogovorov z učenci in osebne refleksije raziskovalke. Iz načrtov in izvedbe raziskovalnega procesa ter predstavitve podatkov je razvidno reflektiranje in izbira pristopov spodbujanja socialnih spretnosti glede na posebne potrebe vsakega v raziskavo vključenega učenca. Cilji raziskovanja so bili: a) poglobiti razumevanje spreminjanja vedenjskih vzorcev pri posameznem učencu ter preveriti vlogo in pomen sodelovanja med šolo, starši in zunanjimi institucijami skozi proces izvedbe dejavnosti socialnega učenja; b) ugotavljati, kateri odzivi učencev, družin in strokovnih delavcev (njihove interakcije, vedenje, informacije in sodelovanje) so prispevali k napredku v socialnih spretnostih učencev; c) dokumentirati načine in pristope procesa izvedbe dejavnosti (izvajalke in raziskovalke): refleksije potekov, izbire in prilagoditve uporabljenih pristopov izvedbe programa socialno učenje ter ugotavljanje njihove primernosti in učinkovitosti. Rezultati opisanega raziskovalnega procesa: a) za učinkovito spodbujanje socialnih spretnosti sta potrebna takšna komunikacija in sodelovanje s starši, ki omogočata skupno definiranje problema in oblikovanje poenotenih ciljev; b) interpretacije beleženja ur dejavnosti socialnega učenja je treba primerjati z izkušnjami, vtisi in ocenami vseh oseb, ki so vključene v spodbujanje socialnega razvoja otroka ali mladostnika; c) spremembam v vedenjskih vzorcih učencev je treba slediti na osnovi opažanj in ugotovitev vseh sodelujočih v dejavnostih socialnega učenja; d) učinkovitost spodbujanja socialnih spretnosti ni odvisna le od izbire pristopa in metode – pomembni akterji sprememb so v raziskavi bili tudi aktivni starši in učitelji vključenih otrok (predvsem njihova podpora, asertivnost, pozitivna drža); e) zunanje institucije so bile vključene v primerih, ko je bilo treba dopolniti diagnostiko ali otroka preusmeriti, sodelovanje z njimi pa je bilo odvisno od staršev, od tega, kako in koliko so starši v te aktivnosti vključevali šolo; f) za devet učencev smo lahko vsi vključeni v raziskavo ocenili, da so vsaj minimalno napredovali v socialnih spretnostih; pri drugih treh učencih sodelujoči nismo zaznali sprememb in razvoja – ni pa bilo nazadovanja. Vzroke za to lahko iščemo v bolj zapletenih razmerah doma, večjih odporih do šole in težavnejšem timskem sodelovanju vseh vpletenih, tudi institucij (ni poenotenih ciljev, ni razvidnih možnih rešitev problema ali institucij ne moremo vključiti). Doktorska disertacija predstavlja prispevek k znanosti s tem, da podaja natančen zapis akcijske raziskave in kvalitativno analizo učinkovitega pristopa k spodbujanju socialnih spretnosti učencev v prilagojenem vzgojno-izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom. Rezultate akcijske raziskave lahko prenesemo tudi na področje socialnega učenja otrok s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redne osnovne šole. V vsakem primeru spodbujanje socialnega razvoja pozitivno vpliva na celostni razvoj otrok, kar izboljša njihove možnosti za nadaljnji, socialno bolj vključujoč razvoj.20202020-05-29 04:34:21Doktorska disertacija116600sl