<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=116149"><dc:title>Vpogled v sistem pomoči otrokom in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami preko implementacije programa Intenzivna mobilna socialno-pedagoška obravnava</dc:title><dc:creator>Bešter,	Ana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zrim Martinjak,	Nataša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>čustvene in vedenjske težave</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu orišem svoj proces snovanja programa za obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami – Intenzivna mobilna socialno-pedagoška obravnava, skozi katerega sem pridobila vpogled v obstoječi sistem pomoči omenjeni populaciji. V teoretičnem delu z vidika že zapisanih raziskav in različnih teorij ovrednotim in podkrepim svoja glavna spoznanja, ki sem jih med procesom pridobila, dodajam pa še lastno refleksijo, povezano s procesom. V empiričnem delu s kvalitativnim pristopom raziščem vidik umeščanja novega programa v obstoječi sistem skozi oči strokovnjakov, ki se ukvarjajo z omenjeno ciljno populacijo, podkrepim pa jih z osebnimi doživljanji uporabnikov, vključenih v program. Iz teoretskega in empiričnega dela izpeljem osrednje vidike programa »intenzivna mobilna socialno-pedagoška obravnava« in se kritično opredelim do njihove vpeljave v obstoječo prakso.
Program temelji na konceptu celostne oblike pomoči, s katerim presegamo razdrobljenost in preveliko specializacijo ponudb pomoči, ki vodi v razpetost uporabnikov med različne ustanove. Gre za koncept celostne, prožne socialno-pedagoške oblike pomoči, ki je realizacija teoretskega diskurza »življenjske usmerjenosti«, katerega utemeljitelj je Thiersch (1986). Izhaja iz trditve, da ne vemo točno, kaj otrok/mladostnik/družina potrebuje, ko se vključi v obravnavo, bomo pa odgovorno poskrbeli za različne oblike pomoči, ki se v nenehno spreminjajočih okoliščinah izkažejo za potrebne. Tovrsten pristop pušča v ozadju institucionalne okvire, ki omejujejo prožnost oblik pomoči, saj je »s stališča koncepta normalizacije bolj pomembno, da pravila in zahteve institucije izhajajo iz posameznikovih potreb, ne pa da se uveljavljajo družbena in institucionalna načela ter pravila in delovanje.« (Klančar, 2012, str.158). Uporabnik ostaja v kontekstu integriranih – prožnih oblik pomoči, dokler je to potrebno. Pogled obračamo od »motenih mladih« k »moteni institucionalni praksi« in od »ali lahko nekomu pomagamo ali ne« k »zakaj in kako bomo nekomu pomagali« (Peters, 2000).</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-05-19 06:01:44</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>116149</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
