<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=115974"><dc:title>Optimizacija simuliranih fizioloških pogojev vezave protiteles proti β2 – glikoproteinu I na kristalizirani aneksin A5 na fosfolipidnem dvosloju</dc:title><dc:creator>Tahirović,	Aneja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Božič,	Borut	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Škarabot,	Miha	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>β2-glikoprotein I</dc:subject><dc:subject>protitelesa proti β2-glikoproteinu I</dc:subject><dc:subject>katastrofni antifosfolipidni sindrom</dc:subject><dc:subject>mikroskop na atomsko silo</dc:subject><dc:subject>optimizacija fizioloških pogojev</dc:subject><dc:description>Antifosfolipidni sindrom je sistemska avtoimunska bolezen, ki se kaže v obliki tromboz in zapletov v nosečnosti, in pri kateri so prisotna antifosfolipidna protitelesa v plazmi bolnikov. Katastrofni antifosfolipidni sindrom je redka, življenjsko ogrožajoča oblika bolezni, pri kateri se krvni strdki oblikujejo hkrati po vsem telesu in povzročijo večkratno odpoved organov. Za nastanek bolezni so pomembne interakcije med protitelesi in membrane vezočimi proteini, vendar mehanizmi še niso povsem pojasnjeni.
Cilj magistrskega dela je bil določiti fiziološke pogoje vezave protiteles proti β2-glikoproteinu I na način, da to lahko opazujemo pod mikroskopom na atomsko silo. 
Iz seruma bolnika s katastrofnim antifosfolipidnim sindromom smo v več korakih izolirali protitelesa proti β2-glikoproteinu I po principu afinitetne kromatografije in specifičnost njihove vezave na antigen potrdili z ELISA. 
Na mikroskopu na atomsko silo smo na sljudo zaporedno nanesli fosfolipidne vezikle, aneksin A5 ter kompleks antigen – protitelo (β2-glikoprotein I, protitelesa proti β2-glikoproteinu I). Sprva smo opazovali nastanek planarnega fosfolipidnega dvosloja. Ko smo dobili več kot 50 % prekritost površine z dvoslojem, smo nanj nanesli aneksin A5 ter opazovali in analizirali tvorbo kristalnega plašča. V zadnji fazi smo opazovali vezavo protiteles proti β2-glikoproteinu I na aneksinski kristalni plašč in posledice morebitnih medmolekulskih interakcij. Na osnovi tega smo ocenili njihov morebitni patološki potencial.
Ob popolni kristalizaciji aneksina A5 na fosfolipidnem dvosloju ni prišlo do vezave β2-glikoproteina I, protiteles proti β2-glikoproteinu I ali kompleksa antigen – protitelo.  Afiniteta vezave aneksina A5 do fosfatilidilserina in posledično tvorbe kristalne plasti je namreč večja od afinitete vezave kompleksa. Kompleks antigen – protitelo se pod eksperimentalnimi pogoji preferenčno veže na sljudo, ki je bolj negativno nabita kot fosfolipidni dvosloj. Ob prisotnosti popolnoma kristaliziranega aneksina A5 ne pride do izrivanja aneksinske kristalne plasti in širitve kompleksa po fosfolipidnem dvosloju. Aneksinski kristalni plašč tako nudi zaščito pred vezavo protiteles, kar lahko razumemo tudi kot zaviranje napredovanja bolezni. Potrdili smo domnevo, da zgolj s prisotnostjo protiteles proti β2-glikoproteinu I ob aneksinskem plašču na fosfolipidni membrani ne moremo razložiti razvoja in/ali napredovanja bolezni.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-05-05 08:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>115974</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
