<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=115934"><dc:title>VPLIV TRANSENDOKARDNE TRANSPLANTACIJE CD34+ CELIC NA PARAMETRE  DIASTOLIČNE FUNKCIJE LEVEGA PREKATA PRI BOLNIKIH Z DILATATIVNO KARDIOMIOPATIJO</dc:title><dc:creator>Bervar,	Mojca	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Vrtovec,	Bojan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kardiomiopatija</dc:subject><dc:subject>CD34+ celice</dc:subject><dc:subject>diastolična</dc:subject><dc:subject>ehokardiografija</dc:subject><dc:subject>elektro-anatomska mapa</dc:subject><dc:description>IZVLEČEK
Izhodišča in hipoteze. Diastolična disfunkcija levega prekata je napovednik naravnega poteka srčnega popuščanja z ohranjenim ali zmanjšanim iztisnim deležem levega prekata. Učinek transplantacije matičnih celic, ki se uporablja za zdravljenje napredovalega srčnega popuščanja, na diastolično funkcijo levega prekata ni jasen. Zato smo z doktor¬skim delom ocenili, ali i) so ehokardiografski parametri diastolične disfunkcije povezani s parametri, ki jih pridobimo z elektroanatomsko kartografijo pred transplantacijo matičnih celic, ter ii) ali presaditev CD34+ matičnih celic izboljša diastolično funkcijo bolnikov s srčnim popuščanjem. 
Metode dela. V raziskavo smo vključili zaporedne bolnike z neishemično in ishemično dilatacijsko kardiomiopatijo, ki so bili predvideni za zdravljenje s CD34+ matičnimi celicami. Bolniki so imeli iztisni delež levega prekata manj kot 40 %, bili so v sinusnem ritmu, v klinično stabilnem stanju (funkcijski razred III po klasifikaciji newyorškega kardiološkega združenja) vsaj tri mesece pred vključitvijo. Bolnike smo razdelili v skupine glede na etiologijo kardiomiopatije in izhodiščno vrednost ehokardiografskega znaka povišanega polnitvenega tlaka levega prekata (E/e' ? 15) v podskupine. 
Pri vseh bolnikih smo iz periferne krvi mobilizirali CD34+ celice s pomočjo stimulacije kostnega mozga s filgrastimom in jih izolirali z aferezo. Z elektroanatomsko kartografijo smo določili glede na velikost unipolarnega endokardnega potenciala in linearno skraj¬šanje srčne mišice (LLS) predele zdrave (povprečen unipolarni potencial ? 8,27 mV in LLS ? 6 %) in hibernirane (povprečen unipolarni potencial ? 8,27 mV in LLS &lt; 6 %) srčne mišice in predele brazgotine (povprečen unipolarni potencial &lt; 8,27 mV in LLS &lt; 6 %). Pri bolnikih z neishemično kardiomiopatijo smo izmerili tudi globalni čas relaksacije levega prekata in ga primerjali z ehokardiografskimi parametri diastolične disfunkcije. Matične celice smo vbrizgali transendokardno v predele hibernirane srčne mišice. 
Ob vključitvi v študijo in nato 3, 6 in 12 mesecev po transplantaciji CD34+ celic smo opravili ehokardiografsko preiskavo z oceno diastolične disfunkcije in spremljali klinične (klinični pregled in 6MWT) in laboratorijski pokazatelj srčnega popuščanja (nivo NT-proBNP v krvi). Diastolično disfunkcijo smo ocenjevali z ehokardiografskimi parametri E/A, DT, TR in E/e' in skladno s priporočili ASE/EACVI opredelili stopnjo diastolične disfunkcije. 
Rezultati. Vključili smo 58 bolnikov (povprečna starost vseh bolnikov je bila 54 ± 8,4 let; 20,8 % je bilo žensk). Neishemično kardiomiopatijo je imelo 38 bolnikov – 18 s povišanim polnilnim tlakom (skupina DKMP+), 20 z normalnim polnilnim tlakom (skupina DKMP?). Ishemično kardiomiopatijo je imelo 20 bolnikov; vsi so imeli povišan polnilni tlak (skupina IKMP+). 
Z endomiokardnim beleženjem unipolarnih potencialov smo v skupini DKMP+ ugotovili večji obseg hiberniranega miokarda kot v skupini DKMP? (4,9 ± 2,7 mV in 2,7 ± 2,9 mV; p = 0,03) in večji obseg brazgotin (2,2 ± 1,6 mV in 0,9 ± 1,1 mV; p = 0,02). Globalni čas relaksacije pri elektroanatomski meritvi ni koreliral s parametri diastolične funkcije (E/A, DT in stopnjo diastolične disfunkcije po ASE/EACVI), je pa koreliral s parametrom polnilnega tlaka E/e'.
Transplantacija CD34+ ni bila povezana z značilno spremembo parametrov diastolične disfunkcije ali koncentracijo NT-proBNP v nobeni izmed skupin, bila pa je povezana z izboljšanjem 6MWT (DKMP+: 48 ± 58 m; p = 0,026; DKMP?: 52 ± 63 m, p = 0,05; IKMP+: 96 ± 62 m; p &lt; 0,001). Transplantacija CD34+ celic je bila povezana z značilnim upadom v parametru polnilnega tlaka levega prekata E/e' le v skupini DKMP+ (?8,0 ± 10,3 mmHg; p = 0,008), ne pa v skupinah DKMP– in IKMP+. 
Zaključki. Podaljšan globalni čas relaksacije miokarda, izmerjen s pomočjo elektro¬ana-tomske mape, korelira s parametrom zvišanega polnilnega tlaka E/e', ne pa z ostalimi parametri diastolične disfunkcije. Zdravljenje s CD34+ matičnimi celicami zniža polnilni tlak levega prekata (E/e') le pri bolnikih z DKMP+ (ki imajo že zvišan izhodiščni polnilni tlak), ne pa pri bolnikih z DKMP? (kjer je parameter E/e' izhodiščno normalen) in z IKMP+ (kjer je obseg brazgotin večji). Izsledki raziskave nakazujejo novo možnost ocene zvišanega polnilnega tlaka levega prekata s pomočjo elektroanatomske mape in naka¬zujejo možnost ustreznejšega izbora kandidatov za zdravljenje s CD34+ matičnimi celicami.
Ključne besede. Kardiomiopatija, CD34+ celice, diastolična, ehokardiografija, elektro-anatomska mapa</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-04-30 07:15:12</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>115934</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
