Orientacija v prostoru v predšolskem obdobjuPontar, Nikita (Avtor) Hodnik, Tatjana (Mentor) orientacijaDiplomsko delo z naslovom Orientacija v prostoru v predšolskem obdobju obravnava orientacijo, ki jo opredeljujemo kot sposobnost in vključuje dve pomembni besedi: sposobnost in znajti se. Kar pomeni imeti sposobnost, da se znajdemo na nepoznanem terenu. Orientacija je za nas zlasti pomembna, da vemo kje smo in kam moramo iti, da na izbrani poti pridemo do cilja. Otrok se z orientacijo sooča že s samim opazovanjem prostora in raziskovanjem tega. Tu so pomembne otrokove sposobnosti in spretnosti, ki so ključne pri razvoju prostorskih predstav. S poslušanjem navodil in premikanjem po prostoru se otrok uči orientacije v prostoru. Sprva se otrok orientacije uči na sebi, nato glede na druge osebe, tudi predmete, kasneje pa jo usvoji v prostoru in nazadnje na ploskvi. V empiričnem delu obravnavam štiri raziskovalne cilje. Namen prvega raziskovalnega cilja je raziskati razumevanje prostora oziroma njegovih zakonitosti pri otrocih starih 5–6 let. Po izvedeni dejavnosti opisa makete poti je razvidno, da otroci pojem orientacije razumejo, ubesediti oziroma razložiti njen pomen pa še ne znajo. Drugi cilj zajema raziskovanje napredka razumevanja in uporabljanja izrazov za opisovanje položaja predmetov v prostoru. Razvidno je, da otroci zelo skopo uporabljajo izraze za opisovanje makete mesta, nekateri otroci pa izraze tudi napačno uporabijo. Namen tretjega raziskovalnega cilja je seznaniti se s težavami, s katerimi se otroci srečujejo pri izdelovanju in branju makete. Opaziti je, da imajo otroci več težav s samim branjem maket kot z izdelovanjem teh. Zadnji raziskovalni cilj se nanaša na ugotavljanje otrokovega reprezentiranja prostora (topološko, evklidsko). Izkazalo se je, da večino otrok lahko uvrščamo na prehod na shematsko stopnjo – ploskovna risba, kar lahko interpretiramo, da gre za topološko razumevanje prostora z začetnimi značilnostmi evklidskega prostora).20202020-04-16 03:40:49Diplomsko delo/naloga115182sl