<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=115006"><dc:title>Operi Madame Butterfly in Čarobna piščal v slikanicah Helene Kraljič</dc:title><dc:creator>Derenčin,	Monika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Saksida,	Igor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>slikanica</dc:subject><dc:description>Slikanica je oblika knjige, ki v enovito celoto združuje besedilo ter ilustracijo – gre za kombinacijo dveh ravni komunikacije, verbalne in vizualne. Njene ključne sestavine so besedilo, ilustracije ter vsebinsko-oblikovni odnos med besedilom in ilustracijami. Mnogi avtorji slikanico uvrščajo med »crossover« literaturo, saj hkrati nagovarja otroškega in odraslega bralca. Ta spoznanja so zelo pomembna tudi za šolski prostor – učitelj namreč pri književnem pouku posega v učenčevo razumevanje in ga s tem spodbuja k dejavni komunikaciji z literaturo. S sistematičnim in organiziranim bralnim procesom želimo bralce usposobiti za samostojno branje književnih besedil, hkrati pa želimo doseči, da bodo radi brali in branje razumeli kot vir užitka ter ugodja (tudi izven šolskega prostora). Dialog pri pouku književnosti poteka na dveh ravneh – med bralcem in besedilom ter med bralci o besedilu. Učenci v »pogovor« z besedilom vstopajo s svojimi pričakovanji, interesi in znanjem ter tako gradijo lasten besedilni svet. S pomočjo dialoga z drugimi bralci pa presežejo raven spontanega lastnega doživetja in spoznavajo druge možnosti, mnenja in argumente (poglabljajo doživetja). Za komunikacijski pouk književnosti je značilna visoka stopnja izbirnosti književnih del, saj želimo izbirati besedila, ki bralca motivirajo ter upoštevajo njegov predstavni in čustveni svet. Književni pouk nudi različne priložnosti za medpredmetno povezovanje, pri tem pa je ključno zavedanje, da umetnostna besedila niso primerna za utrjevanje vsebin iz drugih predmetov in prikazovanje stvarnosti s področja naravoslovja. Bralca namreč uvajajo v domišljijski svet, zato so bolj primerne medpredmetne povezave z likovno, glasbeno in filmsko vzgojo.  Odrasli slikanico v branje ponujamo že predšolskim otrokom, osnovnošolci pa se z njo srečujejo predvsem v prvem triletju. Pedagogi mnogokrat pozabljamo, da bi lahko slikanica našla pot tudi v razrede s starejšimi učenci. V skladu z načelom izbirnosti književnih del sem v svoji raziskavi preverila, kako se učenci drugega triletja odzivajo na besedila, ki jih pri pouku ne obravnavajo pogosto – slikanice. Za obravnavo sem izbrala slikanici Madame Butterfly (šesti razred) in Čarobna piščal (četrti razred), ki ju je na podlagi znanih opernih del napisala Helena Kraljič. Uspešno sem ju umestila v književni pouk in ugotovila, da ponujata številne možnosti za kakovosten pogovor o prebranem, medpredmetno povezovanje z glasbeno umetnostjo in načrtovanje raznolikih poustvarjalnih dejavnosti. Učenci so do obravnavanih slikanic razvili pozitiven odnos, prav tako pa se je povečalo njihovo zanimanje za opero. Pri poustvarjalnih nalogah (izdelava stripa oz. pisanje predzgodbe) so bili uspešni, saj sta spodbujali njihovo ustvarjalnost in jim omogočali izražanje lastnih zamisli. Ugotovila sem, da je slikanica ob ustreznem pristopu lahko dobrodošla popestritev književnega pouka v drugem triletju in obenem uspešno motivacijsko sredstvo.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-04-08 03:35:51</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>115006</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
