<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=115005"><dc:title>Soočanje staršev z diagnozo trisomija 13</dc:title><dc:creator>Slokar,	Klara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgur,	Erna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>diagnoza</dc:subject><dc:description>Starši lahko ob rojstvu otroka s posebnimi potrebami poleg veselja doživljajo tudi stisko. Trisomija 13 poleg resnih intelektualnih primanjkljajev in telesnih razvojnih nepravilnosti prinaša s sabo še številne druge zaplete. Prognoza za te otroke je manj ugodna, življenjska doba pa v povprečju krajša od enega leta starosti. Zaradi pomanjkljivih metod na področju prenatalne diagnostike se tega sindroma v večini primerov ne odkrije pred rojstvom. Ker je prognoza za te otroke slabša, se morajo starši poleg soočanja z dejstvom, da ima otrok posebne potrebe, soočiti še z dejstvom, da bo otrok po vsej verjetnosti kmalu umrl. Tu igra veliko vlogo tudi medicinsko osebje, ki pogosto nima dovolj posluha za starše ob sporočanju diagnoze in le-te ne sporoči na empatičen način.  
Z magistrskim delom smo želeli ugotoviti, kako se starši spopadajo z rojstvom otroka s trisomijo 13, zato smo v sklopu le-tega s tremi starši otrok s trisomijo 13 izvedli intervju. Želeli smo ugotoviti, kako so se intervjuvani starši soočali z diagnozo ter kako je potekal celoten proces soočenja. Z otroki s trisomijo 13 se specialni in rehabilitacijski pedagogi srečujemo znotraj zgodnje obravnave in tudi kasneje v predšolskem in šolskem obdobju. Dober vpogled v značilnosti in funkcioniranje teh otrok lahko pomembno prispeva h kakovostnejšemu delu z njimi in z njihovimi starši. 
Uporabili smo deskriptivno ter kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja. Raziskava je pokazala, da so vsi starši za diagnozo trisomija 13 izvedeli postnatalno od zdravnika, takrat pa so vsi tudi prvič slišali za to diagnozo. Pri tem so imeli vsi tudi negativne izkušnje z zdravstvenim osebjem, ki ni imelo dovolj empatije in posluha zanje. Vsi so najprej doživeli tudi šok, vendar pa niso imeli težav s soočanjem z diagnozo, saj so vsi hitro sprejeli dejstvo o otrokovem stanju. Otroka sta bila v okolje pozitivno sprejeta, prav tako se tudi niso spremenili odnosi z bližnjimi, odnos med partnerjema pa se je po mnenju vseh izboljšal. Vsi so imeli tudi težave pri povezovanju s starši otrok z isto diagnozo, saj je teh zelo malo, prav tako pa niso dobili veliko informacij in pomoči s strani zdravnikov, zato so si morali pomagati sami, predvsem z iskanjem informacij na spletu.</dc:description><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-04-08 03:35:40</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>115005</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
