<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=114756"><dc:title>Uporaba pedometrov za spremljanje telesne dejavnosti starejših</dc:title><dc:creator>Sedej,	Manca	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Rugelj,	Darja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>starostniki</dc:subject><dc:subject>štetje korakov</dc:subject><dc:subject>telesna dejavnost</dc:subject><dc:description>Posledice staranja se kažejo tudi kot zmanjšanje telesne dejavnosti, zato je bil namen ugotoviti uporabnost pedometrov za spremljanje količine in intenzivnosti telesne dejavnosti pri starostnikih, ki živijo doma, ter pri tistih, ki živijo v domu starejših občanov (DSO). Metode: V raziskavo smo vključili 15 starostnikov, ki živijo doma, in 15 stanovalcev DSO. Ocenili smo njihovo ravnotežje z Bergovo lestvico za oceno ravnotežja in teden dni merili število korakov s pedometeri. Rezultati: Pri oceni ravnotežja z Bergovo lestvico so preiskovanci, ki živijo doma, dosegli v povprečju 14 točk več od preiskovancev iz DSO (55,7 ± 0,5 in 41,7 ± 4,9 točke). Nameščanje pedometrov je bilo za obe skupini preprosto in ni bilo izpada podatkov. Skupina tistih, ki živijo doma, je v povprečju naredila 2,9-krat več korakov na dan kot skupina iz DSO. Obdobja visoke intenzivnosti so v skupini doma živečih trajala 3,1 odstotka merjenega časa, obdobja zmerne intenzivni pa 9,1 odstotka, pri prebivalcih DSO pa 0,7 in 3,4 odstotka merjenega časa. Zaključki: Uporaba pedometrov je preprosta za obe skupini starejših. Tisti, ki živijo doma, naredijo pomembno več korakov kot tisti, ki živijo v DSO, in imajo večji delež visoko aktivnih obdobij.</dc:description><dc:date>2013</dc:date><dc:date>2020-03-06 14:17:00</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>114756</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
