Pravica do čezmejnega zdravljenja in zdravljenja v Sloveniji v sodbah socialnega sodiščaBIRSA, SARA (Avtor) Strban, Grega (Mentor) Čezmejno zdravljenjezdravljenje v tujinipacientizavarovanciDirektiva 2011/24/EUUredba 883/2004zasebni izvajalci zdravstvenih storitevpovračilo stroškov zdravstvenih storitev.Vsi si želimo biti zdravi, v primeru nastanka bolezni pa, da to oviro čim prej odpravimo. Da bo temu kar se da tako, skrbi država z vzpostavitvijo obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavzema se, da na ta način zavaruje javno zdravje in vsem zavarovanim osebam nudi ustrezne zdravstvene storitve, ko te potrebujejo, pa naj bo to znotraj ali zunaj domačih državnih mej. V praksi pa se v zvezi z učinkovitim zdravljenjem pojavljajo številni dvomi, sploh zaradi relativno dolgih čakalnih vrst, ki že tako slabo zdravstveno stanje posameznika, še dodatno poslabšajo. Ti iz različnih razlogov iščejo alternativne rešitve pri domačih zasebnih izvajalcih ali poiščejo čezmejne zdravstvene storitve pri tujih izvajalcih. Čeprav je bila možnost zdravljenja v tujini včasih omejena na nepričakovane situacije ali predstavljala rešitev, ko je bilo zdravljenje doma zaključeno, so evropske institucije predvidele potrebo po ureditvi načrtnega čezmejnega zdravljenja, ki široko odpira vrata možnosti izbire zavarovanca, v kateri državi in pri katerem izvajalcu zdravstvenih storitev bo deležen zdravstvene oskrbe. V magistrski nalogi je najprej kratko predstavljeno delovanje slovenskega sistema zdravstvenega zavarovanja, saj je ta temelj obsega pravic in povračil v zvezi z čezmejnim zdravljenjem. Nato so analizirane možnosti zdravljenja v državah, v katerih velja evropski pravni red kot tudi izven njih. Obseg pravic in načini kritja stroškov se glede na različne pravne vire precej razlikujejo, zato je pomembno, da zavarovana oseba ve katero pot izbrati. Predstavljena je tudi nacionalna zakonodaja, ki ureja čezmejno zdravljenje. Pomembno vprašanje v zvezi z čezmejnim zdravstvenim varstvom predstavljata (ne)upravičeno razlikovanje med domačimi pacienti, ki poiščejo storitve v tujini in tistimi, ki iz različnih razlogov ostajajo doma, z omejeno izbiro izvajalcev zdravstvenih storitev ter neenak položaj domačih in tujih zdravstvenih izvajalcev. V zadnjem delu je predstavljenih nekaj primerov sodne prakse socialnega sodišča, glede zgoraj omenjenega vprašanja morebitne diskriminacije domačih pacientov, ki se odločijo za iskanje storitev v tujini in tistih, ki to opravijo doma, odločitev o upravičenosti čezmejnega zdravljenja oziroma povrnitvi nastalih stroškov ter ostalih vprašanjih, ki se v samem postopkom pojavijo.20202020-02-22 07:15:13Magistrsko delo/naloga114357sl