Popotništvo in notranje potovanje v Célinovem romanu Potovanje na konec noči / Voyage et voyage intérieur dans le roman de Céline Voyage au bout de la nuitŠtuhec, Anja (Avtor) Marinčič, Katarina (Mentor) Matajc, Vanesa (Mentor) Louis-Ferdinand CélinePotovanje na konec nočipotovanjefrancoski kolonializemeksistencializemMagistrsko delo proučuje temo potovanja v Célinovem romanesknem prvencu Potovanje na konec noči noči (Voyage au bout de la nuit, 1932). Eno izmed ključnih vprašanj, ki si ga pri raziskovanju zastavlja je, kako različne epizode potovanja vplivajo na romaneskno strukturo in žanr ter kakšna je njihova genetična ter filozofsko-simbolna podlaga. Ugotovljeno je, da delo kljub žanrskemu sinkretizmu v popolnosti ne pripada nobenemu žanru. Magistrska naloga se osredotoča predvsem na Bardamujevo potovanje v kolonialno Afriko, kar samo po sebi narekuje obravnavo romana v specifičnem zgodovinsko-političnem kontekstu. Hkrati analizira podobo Afrike in raziskuje, na kakšen način se Célinovo delo odziva na že obstoječe kode potopisne književnosti, vpisane v okvir kolonialnega eksotizma v času drugega francoskega kolonialnega imperija. Slednji je v splošnem zaznamovan s kolonialnim diskurzom, poveličevanjem kolonizatorjevih del, manihejskim predstavljanjem domačinov in prišlekov ter z netočnim in stereotipnim konstruktom njihove identitete. Dognano je, da se Céline tovrstni potopisni eksotistični književnosti zoperstavi s tehniko ironije in groteske, preko njiju pa demitizira kolonializem. Roman ne vzpostavlja ali ohranja nobene kolonialne avtoritete, nasprotno, v romanu se kolonialni sistem ujame v lastno zanko in je obsojen na propad. Afriška epizoda je prepoznana kot eden izmed ključnih momentov v romanu, saj neposredno sledi Bardamujevi vojni izkušnji in predstavlja povezovalni element med Evropo in Ameriko ter prvo upanje na izboljšavo. Izneveri se že med samo potjo in je bistvena pri konstrukciji célinovske noči, saj utrdi junakovo prepričanje o univerzalnosti zla ter postane simbol bolezni in razkroja – le še eno podaljšanje vojne. Bardamu jo primerja s peklom, zato je njegovo potovanje v Afriko izenačeno s spustom v podzemlje. V tem oziru ima roman več skupnega z antičnimi temelji kot s tipično kolonialno književnostjo. Pripovedovalca ne zanimajo kulturne ali geografske značilnosti Afrike, temveč iskanje odgovorov na bistvena eksistencialna vprašanja preko limitnih situacij, s katerimi ga sooča tropsko sovražno okolje in prebivalci. Bolj kot potopisne izstopajo simbolne razsežnosti potovanja, ki ta motiv vrnejo na svoj začetek, kjer je potovanje prepoznano kot iskanje vednosti in resnice.20192019-12-16 07:15:03Magistrsko delo/naloga113235sl