<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=113186"><dc:title>Priprava in karakterizacija bipiramidalne proteinske kletke iz obvitih vijačnic za vezavo nanoteles</dc:title><dc:creator>Satler,	Tadej	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jerala,	Roman	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Plavec,	Janez	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>obvite vijačnice</dc:subject><dc:subject>proteinske kletke</dc:subject><dc:subject>nanotelesa</dc:subject><dc:description>Proteini so makromolekule, ki sodelujejo pri skoraj vseh procesih v celici. Zaporedja aminokislin omogočajo tvorbo na milijone kompleksnih struktur proteinov z različnimi funkcijami. Področje oblikovanja de novo proteinov temelji na podlagi fizikalno-kemijskih zakonov ter proteinskih zaporedji, ki se razlikujejo od tistih v naravi. Pri enem izmed pristopov oblikovanja uporabljamo sekundarne strukture in njihove motive kot osnovne gradnike za modularno sestavo in tvorbo prostorske strukture. Primer takšnih gradnikov so α-vijačnice, ki ob interakciji tvorijo motiv obvite vijačnice. Povezovanje parov vijačnic je lahko paralelno ali antiparalelno, specifičnost povezovanja pa določajo hidrofobne in elektrostatske interakcije. Analogno sistemu združevanja komplementarnih verig DNA lahko oblikujemo kompleksne proteinske strukture z modularnim povezovanjem α-vijačnic v motiv obvite vijačnice. Peptidni gradniki so v tem primeru povezani znotraj ene polipeptidne verige, ki se ob združevanju ortogonalnih peptidnih parov zvije v proteinsko kletko iz obvitih vijačnic. Med doslej izvedene oblike proteinskih kletk spadajo tetraeder iz 12 peptidnih segmentov, kvadratna piramida iz 16 ter tristrana prizma in tristrana bipiramida iz 18 peptidnih segmentov. V magistrskem delu smo opisali pripravo in karakterizacijo bipiramidalne proteinske kletke sposobne vezave različnih nanoteles. Dve stranici oblikovane proteinske kletke tvorita peptidna para APH, za katera poznamo, da dobro vežeta različna nanotelesa. Bipiramidalno proteinsko kletko smo uspešno izolirali ter pokazali, da je v raztopini spontano zvita ter ima pričakovano velikost in obliko. Analiza vezave nanoteles je razkrila, da se na proteinsko kletko lahko specifično vežejo tako posamezna nanotelesa, kot tudi več različnih nanoteles hkrati. Tak protein zato predstavlja privlačno orodje za razvoj dostavnih sistemov. Glede na rezultate vezave smo pripravili različne komplekse nanoteles z bipiramidalno proteinsko kletko za kristalizacijo, žal pa nismo uspeli pridobiti proteinskih kristalov primernih za difrakcijsko analizo.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-12-11 12:15:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>113186</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>