Določanje estrogenih učinkov izbranih selektivnih modulatorjev estrogenskih receptorjev na celični liniji HeLa9903Bedek, Naja (Avtor) Peterlin Mašič, Lucija (Mentor) Gramec Skledar, Darja (Komentor) estrogenski receptorselektivni modulatorji estrogenskih receptorjevSERMHeLa9903Selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev so uveljavljene zdravilne učinkovine v terapiji, a je o njih še vedno veliko neznank. Posebnost teh spojin je, da lahko na estrogenske receptorje v enem tkivu delujejo kot agonisti, v drugem pa kot antagonisti. V to skupino učinkovin med drugim spadajo tamoksifen, bazedoksifen, raloksifen, 4-hidroksitamoksifen, ospemifen ter toremifen. Uporabljajo se za zdravljenje raka dojke, osteoporoze ter atrofije vagine in vulve. Uporabni bi lahko bili tudi za lajšanje težav v menopavzi, kot so navali vročine in prekomerno potenje. V okviru magistrske naloge smo želeli z uporabo validiranega in vitro testa na HeLa9903 celični liniji (OECD 455) preučiti tako agonistično kot antagonistično delovanje izbranih modulatorjev estrogenskih receptorjev na estrogenski receptor α. Najprej smo za izbrane spojine določili najvišjo necitotoksično koncentracijo. Najvišje necitotoksične koncentracije, ki smo jih v nadaljevanju uporabili pri luciferaznem testu so bile: 25 µM za bazedoksifen, raloksifen in ospemifen, 10 µM za tamoksifen in toremifen ter 5 µM za 4-hidroksitamoksifen. V naslednjem koraku smo z luciferaznim testom ovrednotili delovanje spojin na estrogenski receptor. Vse testirane spojine z izjemo bazedoksifena delujejo kot agonisti estrogenskega receptorja α z EC50 vrednostmi v pikomolarnem (raloksifen, 4-hidroksitamoksifen) ali nanomolarnem območju (tamoksifen, toremifen, ospemifen). Kljub nizkim EC50 vrednostim, pa je maksimalni odziv raloksifena, ospemifena in toremifena zelo nizek (10-20% odziva pozitivne kontrole), medtem ko tamoksifen in 4-hidroksi tamoksifen dosežeta tudi do 50% odziva glede na pozitivno kontrolo (1 nM E2). Pri testiranju antagonizma so vse testirane spojine razen toremifena znižale odziv 25 pM E2 vsaj za 30%, zato jih lahko uvrstimo med antagoniste. Najnižji IC50 smo določili pri raloksifenu, sledil mu je bazedoksifen, nato 4-hidroksi tamoksifen, ospemifen in tamoksifen z najnižjo jakostjo. Če želimo popolnoma razumeti delovanje teh spojin, jih bo v prihodnosti treba še bolje raziskati. Naša magistrska naloga pokriva le del neodkritega področja, še vedno pa ostaja veliko neznank o njihovemu mehanizmu delovanja.20192019-12-09 12:13:07Magistrsko delo/naloga113165sl