<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=113045"><dc:title>Metilacija DNA pri slovenskih moških, žrtvah samomora z obešanjem</dc:title><dc:creator>Kouter,	Katarina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Videtič Paska,	Alja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Zupanc,	Tomaž	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>samomorilno vedenje</dc:subject><dc:subject>obešanje</dc:subject><dc:subject>kandidatni gen</dc:subject><dc:subject>epigenetika</dc:subject><dc:subject>sekvenciranje naslednje generacije</dc:subject><dc:description>Samomorilno vedenje je poligensko, večfaktorsko vedenje, ki prizadane ljudi širom sveta. Na samomorilno vedenje vplivajo številni biološki in zunanji dejavniki, ki jih lahko povežemo z epigenetiko. Mehanizmi in dejavniki samomorilnega vedenja kljub širokemu naboru novih dognanj niso v celoti poznani. Na podlagi molekularno-bioloških študij pa lahko sklepamo, da obstaja tudi pomembna biološka komponenta samomorilnega vedenja. Ena izmed njih je metilacija DNA in spremenjena stopnja le-te.
Da bi preverili, ali obstajajo razlike v stopnji metilacije, smo tvorili dve skupini, ki smu ju primerjali med seboj. Prva je zajemala moške, ki so umrli zaradi samomora z obešanjem; druga skupina pa je predstavljala kontrolno skupino (zajemala je moške, ki so umrli zaradi nenadne srčne smrti). Z uporabo tehnologije sekvenciranja naslednje generacije (NGS) smo v prvem delu preiskovali stopnjo metilacije DNA širom celotnega genoma na manjšem naboru preiskovancev (v možganskih regijah hipokampus in Brodmannovo področje (BA) 9). V drugem delu smo na celotni skupini preiskovancev preverili stopnjo metilacije tarčnih zaporedij DNA izbranih kandidatnih genov (možganske regije amigdala, BA46, hipokampus in insula ter kri). Rezultate, pridobljene z NGS smo želeli potrditi z dodatno metodo. Kandidatne gene, pri katerih smo opazili spremenjeno stopnjo metilacije med obema preiskovanima skupinama, smo dodatno preučili z analizo njihovega izražanja s qPCR tako za prvi kot tudi za drugi del doktorske naloge.
Pokazali smo številne razlike v stopnji metilacije med žrtvami samomora in kontrolno skupino. V prvem delu smo z analizo metilacije DNA širom genoma pri obeh preiskovanih možganskih regijah našli večje število diferenčno metiliranih citozinov z razliko v odstotku metilacije med obema skupinama preiskovancev večjo od 25 % in q-vrednostjo pod 0,01. V analizi genske ontologije so bili obogateni izrazi, povezani s strukturno integriteto celice in z uravnavanjem živčnega sistema. V analizi izražanja genov smo v BA9 pri žrtvah samomora opazili povišano izražanje dveh genov (ZNF714 in NRIP3). V drugem delu, analizi metilacije tarčnih zaporedij DNA, smo prav tako opazili razlike v stopnji metilacije med preiskovanima skupinama. Razlike smo opazili v vseh sekvenciranih kandidatnih genih, pri čemer pa so bile nekatere razlike v odstotku metilacije nizke (nižje od enega odstotka). Spremenjeno izražanje genov smo opazili v hipokampusu (ZNF714, NR3C1, SLC6A4 in HTR1A) in krvi (NRIP3).
Rezultati naših analiz dajejo nov uvid v spremenjeno stanje metilacije pri samomorilnem vedenju in nakazujejo možnost spremenjene plastičnosti možganov. Pridobili smo nove kandidatne gene ter pokazali povezavo s samomorilnim vedenjem pri že obstoječih kandidatnih genih. Rezultati tako podpirajo vlogo biološke komponente ozadja samomorilnega vedenja in prispevajo k osvetljevanju problematike na visoko samomorilno ogroženi slovenski populaciji.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-11-30 07:15:05</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>113045</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
