Odnos do šole učencev s posebnimi potrebami v večinskih in specializiranih institucijahBobnar, Petra (Avtor) Peček, Mojca (Mentor) izobraževanjeMagistrsko delo se osredinja na analizo in primerjavo odnosa do šole otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju PP), ki se izobražujejo v večinskih osnovnih šolah (v nadaljevanju OŠ), in tistih, ki se izobražujejo v specializiranih zavodih v programih z enakovrednim izobrazbenim standardom. Analiziran je odnos do šole s strani otrok z gibalno oviranostjo, gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih, otrok z avtističnimi motnjami ter otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. V teoretičnem delu so najprej opisani pojmi segregacija, integracija in inkluzija. Predstavljeni so možni pozitivni in negativni učinki vključevanja oz. izključevanja posameznikov v oz. iz večinskih OŠ. V drugem delu teoretičnih izhodišč so opisani postopki usmerjanja otrok s PP in njihove možnosti izobraževanja. Nato sledi poglavje, vezano na odnos do šole. Vključuje razlago odnosa do šole, kateri dejavniki vplivajo nanj in kakšen je pomen pozitivnega odnosa učencev do šole. Vključene so tudi ugotovitve dosedanjih raziskav s področja odnosa učencev s PP do šole. Osnovno raziskovalno vprašanje empiričnega dela je naslednje: »Ali se med učenci s PP, ki so vključeni v večinske OŠ, in med učenci s PP, ki se izobražujejo v specializiranih zavodih v programih z enakovrednim izobrazbenim standardom, pojavljajo razlike v odnosu do šole?« Uporabljen instrument je bil anketni vprašalnik (glej priloga 1), vzorec pa neslučajnostni (priložnostni), ki je obsegal 175 učencev, od tega 115 učencev, ki se izobražujejo v specializiranih institucijah, in 60 učencev, ki se izobražujejo v večinskih šolah. Pri urejanju in analizi rezultatov je bil uporabljen program SPSS. Analiza rezultatov je pokazala, da se pri desetih od skupno šestintridesetih (27,8 %) trditev med proučevanima skupinama pojavljajo statistično pomembne razlike. Pri večini teh trditev (8 od 10) se je boljši odnos do šole pokazal pri učencih specializiranih institucij. Ti so izrazili močnejši občutek pripadnosti razredu, boljše medsebojne odnose s sošolci, več zaupanja v zmožnosti učiteljev pri zagotavljanju varnosti učencev in v njihovo pravičnost, boljše sodelovanje pri pouku in večje veselje do šolskih odmorov. Pri dveh trditvah (od desetih), kjer so se pojavile statistično pomembne razlike, so bolj pozitivno odgovarjali učenci večinskih šol. Izrazili so manjšo mero lastnega nasilnega vedênja ter manjšo željo po prešolanju v drugo institucijo. Pri vseh trditvah so bili odgovori obeh skupin učencev usmerjeni v pozitivno smer. Ugotavljamo, da imajo eni in drugi učenci ne glede na institucijo izobraževanja do šole pozitiven odnos, vendar opozarjamo tudi na pomembnost ugotovljenih razlik.20192019-11-27 03:18:18Magistrsko delo/naloga112969sl