Ocenjevanje znakov jecljanja pri predšolskih otrocihPolančec, Eva (Avtor) Kogovšek, Damjana (Mentor) Novšak Brce, Jerneja (Komentor) govorJecljanje je motnja fluentnosti, ki je prisotna v vseh kulturah in rasah, s katero se soočajo posamezniki v vseh življenjskih obdobjih, tako moški kot ženske. Ob tem velja izpostaviti, da jeclja več otrok kot odraslih. Gre za kompleksno, večdimenzionalno motnjo, ki se pri vsakem posamezniku izraža v individualni kombinaciji temeljih in sekundarnih vedenj ter čustev in stališč. Glede na čas pojava jecljanja ločimo razvojno in pridobljeno jecljanje. V magistrskem delu se osredotočamo na razvojno jecljanje – tj. nevrorazvojno motnjo, ki se pojavi v otroštvu. Raziskave kažejo, da imajo pomemben vpliv na pojav jecljanja različni faktorji ter da predšolski otroci, ki jecljajo, potrebujejo čimprejšnjo vključitev v obravnavo, zato je ustrezna diagnostika jecljanja ključnega pomena. V teoretičnih izhodiščih so najprej opredeljeni ključni pojmi, saj terminologija področja motenj fluentnosti še ni povsem poenotena. Natančneje je opredeljeno jecljanje oz. razvojno jecljanje, predstavljen je čas njegovega pojava, prevalenca in incidenca ter spontano izzvenevanje motnje. Ob simptomatologiji, tj. temeljnih vedenjih, sekundarnih vedenjih ter čustvih in stališčih, je predstavljena etiologija razvojnega jecljanja. Posebna pozornost je namenjena diagnostiki razvojnega jecljanja v predšolskem obdobju – načelom ocenjevanja znakov razvojnega jecljanja pri predšolskem otroku, poteku diagnostičnega procesa ter pomenu zagotavljanja ustrezne podpore otrokom, ki jecljajo. Slovenski strokovnjaki na področju logopedije, ki se ukvarjajo z jecljanjem, poročajo o pomanjkanju ustreznega diagnostičnega materiala za motnje fluentnosti. Zaradi tega razloga je bil namen empiričnega dela oblikovati vprašalnik,s pomočjo katerega bi lahko pridobili ključne informacije o fluentnosti otrokovega govora. Na podlagi pregleda strokovne literature kot tudi prek pogovora s strokovnjaki smo sestavili vprašalnik, ki smo ga preizkusili na manjšem namenskem vzorcu predšolskih otrok ob soglasju staršev. Vzorec predstavljajo štirje predšolski otroci, pri katerih so starši zaradi zaskrbljenosti glede fluentnosti otrokovega govora poiskali pomoč logopeda na pristojnih institucijah (Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani, Center za sluh in govor v Mariboru). Vprašalnik so starši izpolnili na prvem pregledu, tj. pred vključitvijo otroka v terapijo jecljanja. Ugotovili smo, da so jecljanje pri vseh otrocih prvi opazili starši ter da imajo vsi v vzorec vključeni predšolski otroci pozitivno družinsko zgodovino jecljanja pri moškem sorodniku. O zavedanju svojega jecljanja so spregovorili trije od štirih predšolskih otrok, izvzet je le najmlajši deček. Največ sekundarnega vedenja je opaženega pri najstarejšem dečku ter najmanj pri najmlajšem, kar sicer sovpada s spoznanji strokovne literature, a zaradi majhnosti vzorca ugotovitve ne moremo posploševati. Podobno pri družinski dinamiki ni mogoče poročati o zanesljivih ugotovitvah in morebitnem sovpadanju s spoznanji strokovne literature. Zaključujemo, da vprašalnik omogoča pridobivanje ključnih podatkov o fluentnosti govora predšolskih otrok, vendar v magistrskem delu pridobljenih odgovorov zaradi majhnosti vzorca ni mogoče posploševati.20192019-10-26 03:46:31Magistrsko delo/naloga112599sl