<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111816"><dc:title>Sodelovanje med specialnim in rehabilitacijskim pedagogom in učiteljem športa pri poučevanju učencev s posebnimi potrebami in njun profesionalni razvoj</dc:title><dc:creator>Zelič,	Maja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Košak Babuder,	Milena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Valenčič Zuljan,	Milena	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>specialni in rehabilitacijski pedagog</dc:subject><dc:description>V redni program osnovne šole je vključenih vse več učencev, ki so usmerjeni kot učenci s posebnimi potrebami. Ti učenci imajo primanjkljaje na izobraževalnem, gibalnem, organizacijskem in socialnem področju, zaradi česar so upravičeni do prilagoditev in dodatne strokovne pomoči. Za celostno obravnavo učencev in njihov optimalni napredek v učnem procesu je pomembno timsko sodelovanje pedagoških delavcev. Predvsem je pomembno sodelovanje med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, ki v to sodelovanje vstopajo s svojimi specifičnimi znanji o strategijah in naravi posebnih potreb, in učitelji, ki v razredu poučujejo učenca. V magistrskem delu smo preverili, kakšno je sodelovanje med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi ter učitelji športa pri poučevanju učencev s posebnimi potrebami. Zaradi dajanja večje pomembnosti izobraževalnim predmetom, so vzgojni predmeti, med katerimi je tudi šport, pogosto zapostavljeni in obravnavani kot manj pomembni. Vendar pa je šport edini predmet, ki se osredotoča na telo ter omogoča skladen bio-psiho-socialen razvoj učencev. Številne gibalne aktivnosti, ki jih učenci izvajajo pri pouku športa, vplivajo na razvoj spretnosti, ki so pomembne za napredovanje pri drugih predmetih. Zaradi tega učenci s posebnimi potrebami pri pouku športa ne smejo biti zanemarjeni kljub njihovim primanjkljajem motorike, stanja čutil, zaznavanja, senzorne integracije, orientacije, psiholoških procesov ter govora in jezika. V raziskavo smo vključili 35 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov in 34 učiteljev športa, opravili smo tudi intervju z učiteljico športa, ki je dal vpogled v izkušnjo konkretnega sodelovanja. Raziskava je pokazala, da je večina specialnih in rehabilitacijskih pedagogov in učiteljev športa že sodelovala drug z drugim. Preverili smo tudi, v kolikšni meri učitelji športa prepoznavajo posebne potrebe vključenih učencev, kako ocenjujejo svojo kompetentnost za poučevanje posameznih skupin učencev s posebnimi potrebami in katere prilagoditve najpogosteje uporabljajo pri pouku. Rezultate smo postavili v kontekst profesionalnega razvoja in primerjali, ali obstajajo razlike glede na leta delovne dobe, strokovni naziv in vire pridobljenega znanja. Oblikovali smo tudi izhodišča za poučevanje posameznih skupin učencev s posebnimi potrebami, možne splošne vedenjske posebne potrebe, potrebne učiteljeve spretnosti za prilagajanje pouka in pa področja ter aktivnosti, ki jih lahko razvija specialni in rehabilitacijski pedagog v sklopu individualne strokovne pomoči. Oblikovali smo tudi priporočila za spodbujanje socialne vključenosti učencev pri predmetu šport. Z magistrskim delom želimo osvetliti pomembnost športa kot predmeta, ki učencem s posebnimi potrebami omogoča sprostitev in premagovanje primanjkljajev, ter poudariti pomen sodelovanja med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi in učitelji športa.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-10-15 03:15:32</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>111816</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
